sreda, 26. november 2014

PEČEM Z VENDELINO: JABOLČNA PITA

Včasih se mi zdi, da nisi in in da nisi "fensi", če ne kuhaš nekih odpičenih jedi, če ne mešaš čudnih okusov in ne serviraš hrane kot največji svetovni umetnik. Pa sem se zato odločila, da spečem čisto navadno jabolčno pito in to s pomočjo sestre Vendeline. No, recept sem sicer nekoliko priredila, a še vedno je bila čisto navadna pita.

JABOLČNA PITA Z OREHI

Sestavine:

Krhko testo:

  • 35 dag moke - uporabila sem polnozrnato
  • 1/2 pecilnega praška
  • 12 dag sladkorja vprahu (uporabila sem 10 dag navadnega sladkorja)
  • sesekljana limonina lupinica (nisem je imela)
  • 1 vanili sladkor
  • 15 dag masla (10 dag kokosovega masla)
  • 2 rumenjaka
  • 4 žlice kisle smetane ali mleka (dodala sem navadni jogurt)


Nadev:

  • 1 kg jabolk
  • 8 dag sladkorja
  • 1 žlica drobtin (dodala sem cca. 10 dag mletih orehov)
  • 6 dag masla (tudi brez njega gre)
  • 1 žlica ruma (žal ga nimamo)
  • dodala sem tudi cimet


 V skledo damo moko, pecilni prašek, sladkor, limonino lupinico, vanilijo in maslo. Maslo in moko najprej stremo, nato dodamo rumenjaka in smetano, ter zmesimo testo. (Sama sem maslo kar stopila in ga primešala vsem ostalim sestavinam). 
Testo razdelimo na dva dela in ga razvaljamo. (Uporabila sem 2/3 testa in ga s pestjo enakomerno razgrnila po namaščenem pekaču).

Z eno testeno ploščo obložimo malo namazan okrogel pekač tako, da so robovi pekača obloženi za centimeter visoko. Na testo razgrnemo jabolčni nadev. Po vrhu naložimo drugo plast testa (sama sem iz preostalega testa zvila svaljke in jih v obliki mreže zložila preko jabolčnega nadeva) in pečemo 60 minut pri 180 stopinjah.

Nadev: Jabolka olupimo, nastrgamo na listke, pomešamo s sladkorjem, popraženimi drobtinami in rumom (Jaz sem jabolka očistila, naribala, ter pomešala s sladkorjem, orehi in cimetom).

Tudi sestra Vendelina pravi, da je jabolčna pita boljša, če na testo najprej damo 3 žlice orehovega nadeva. Jaz pa sem orehe kar zmešala k jabolkam.







Print Friendly and PDF

nedelja, 23. november 2014

BABE SE SMEJEJO SKUPAJ

Ženski trebušni smeh je pojav, ki se navadno zgodi, ko moških ni zraven. Spontan, nepričakovan skupen gost se pogosto pojavi sredi zelo stvarnega in tehtnega pogovora. Smeh izbruhe kot odziv na zaupane osebne zgodbe, ki opisujejo pretekle trenutke zadrege ali zmagoslavja in bi se lahko pripetile katerikoli. Zgodbe in smeh se stopnjujejo in žuborijo in kmalu nastopi stanje vsesplošnega veselja. V smehu se pretakajo endorfini, zdravljenje in dobrodejne molekule čustev. Babe se skupaj najpogosteje nasmejejo do solz, saj vedo, kdaj jih obdajajo podobno srčne ženske in jim ni treba ohranjati persone. 

Moški radi obtožujejo ženske, da nimamo smisla za humor, ker se ne smejemo šalam, ki se njih zdijo smešne. Freudova analiza humorja pojasnjuje, zakaj se mogoče ne smejijo (zlasti ko je usmerjen na  ženske). Mnogi odrasli moški se zabavajo ob šalah, kakršne si pripovedujejo fantički in sodijo v straniščni humor. Punčke in odrasle ženske ne razumemo zakaj.

Dobro počutje, ki privablja smeh v krogu žensk, izhaja iz občutka, da si med svojimi; ne glede na to, kako globoko ljubimo nekatere moške, jih pogosto občutimo kot ločeno vrsto. Babji smeh izvira iz globokega vrelca občutkov. Izraža zmagoslavje duha in duše nad tistim, kar bi nas lahko zlomilo ali zagrenilo; izraža, da nas tisto, kar se je ali ni zgodilo, ni spremenilo v tarnavke. Včasih se približa obešenjaškemu humorju; da smo še vedno tu in se skupaj smejimo, ne glede na to, koliko smo stare ali v kakšnem stanju smo. Veselost je spontan izraz svobode in proslajvljanje.







Print Friendly and PDF

četrtek, 20. november 2014

ISTANBUL MARATON ODLIČNO USPEL

Letos sva si za zadnji cilj v sezoni zadala maraton v Istnbulu. Malo sva res bila skeptična, saj se maraton odvija šele sredi novembra, a letos se resnično nisva imela nad čem pritoževati. Vreme je več kot odlično služilo prav do zadnjega dne. In tudi na dan maratona nam je postreglo s prijetnimi oblačnimi 12-14 stopinjami in v drugi polovici proge celo z rahlim dežjem. 

Tekla sem dosti, a s takšno lahkoto, da se pravzaprav sploh nisem zavedala, da so se tedenski kilometri kar seštevali in seštevali. Vsakih par dni sem srečala kakšnega znanca ali prijatelja, ki se mi je veselo nasmehnil in rekel: "Ej, včeraj pa sem te videl kako tečeš!"
Hja, če me letos niste videli na cesti ali pa kakšni stranski poti na relaciji Ruše - Maribor, potem mislim, da me dolgo več ne boste, ali pa vsaj do drugega leta ne.

V Istanbul sva prispela šele zvečer - dan pred maratonom, odložila torbe v hotelu, se odžejala z njihovim pivom - Efez, pripravila stvari za naslednje jutro, ter se odpravila spat.

Ob šestih zjutraj naju je v hladilniku čakal zajtrk. Pojedla sva vsak svoj kos kruha, popila čaj in vodo, ter se odpravila k Modri mošeji, od koder so avtobusi prevažali tekače iz centra mesta na štart. Istanbul maraton je edini maraton, kjer lahko tečete iz ene celine na drugo. In sicer: start je na azijski strani - pred mostom, ki pelje preko Bosporskega zaliva, medtem ko je cilj v samem jedru starega mesta - to je pred Modro mošejo na Sultanahmed trgu.

Po podatkih organizatorja nas je na vseh tekih startalo približno 19.000. Ob 9.00 se je začelo zares. Stekli smo preko mosta in se pognali v približno 3 km dolg klanec, ki se je nato v manj kot enem kilometru prevesil v strm spust. Nato se je proga izravnala do približno 18-tega kilometra, ko me je, moram priznati, prijetno presenetil še en klanec, ki se je vlekel in vlekel. Stekli smo čez mesto in se ob morju obrnili proti letališču, kjer nas je široka avenija vodila najprej v smeri vetra, nato smo se obrnili in se s kar močnim vetrom v prsi po spolzkem asfaltu, ki ga je povzročilo rahlo rošenje, prebili do 40-tega kilometra. Tam smo se ponovno obrnili v tretji klanec in se s poslednjimi močmi zagrizli v strmino. 

Maratonska proga v Istanbulu ni lahka, po vrhu vsega pa je še vsaj 300 m daljša, kar pri nekem zmernem tempu nanese skoraj minuto in pol dodatnega teka. 

Skratka, tek mi je odlično uspel. Načrtovala sem sicer nekoliko boljši rezultat, a pri tej progi sem z odtečenimi 3:17:06, 16. mestom v absolutno in 3. v kategoriji več kot zadovoljna!!!!

JEEEEE!


































Print Friendly and PDF

petek, 14. november 2014

KRUH S CHIA SEMENI

Največkrat pečem nmešane kruhe iz polnozrnate, ržene ali pa ajdove moke z dodatki raznih semen, orehov ali pa ovsenih kosmičev. Tokrat pa sem se odločila, da spečem navaden beli kruh, a mi roke vseeno niso dale miru - dodala sem chia semena.

KRUH S CHIA SEMENI

Sestavine:

  • 700 g gladke bele moke
  • 1 kocka svežega kvasa
  • 1 žlička sladkorja
  • kozarec vroče vode
  • 1 žlička soli
  • 1 žlica olivnega olja
  • cca. 3 dcl vroče vode
  • pest chia semen


Chia semena sem namočila v vroči vodi in počakala kakšnih 20 minut, da so se nekoliko napila. Semena so stvorila okrog sebe nakakakšen želatinasti ovoj, tako da sem dobila dokaj želatinasto zmes.

Moko sem presejala v skledo, vanjo naredila jamico in noter nadrobila kvas. Posula sem ga s sladkorjem in jamico do vrha zalila z vročo vodo. Ko je kvasec narastel, sem dodala sol, olje, preostalo vodo in semena, ter zgnetla testo.
Prekrila sem ga s kuhinjsko krpo in ga pustila cca. 1 uro, da vzhaja. 
Nato sem testo ponovno preglnetla, oblikovala štruco, ter jo položila na pekač. Pokrila sem jo s kuhinjsko krpo, vklopila pečico in počakala, da se le-ta segreje na 250 stopinj. Nato sem kruh 3-4 krat zarezala in pekač potisnila v pečico. 
Prvih 15 minut, sem kruh pekla na najvišji temperaturi, nato pa sem jo zmanjšala na 200 stopinj, počakala še cca. 30 minut in domači kruhek je prijetno zadišal iz pečice. 

Kruh sem položila na rešetko, počakala, da se ohladi in ga pospravila v vrečko. Zjutraj smo si privoščili vsak svojo rezino domačega kruha.







Print Friendly and PDF

četrtek, 13. november 2014

BABE POSLUŠAJO SVOJE TELO

Navadno smo pozorni na svojo zunanjost in značilno je, da opazimo, kateri del telesa nas onesrečuje vendar bi bilo prav, da se s staranjem ne bi tako dobro razumeli zgolj s površino svojega telesa, kajti če mu ne bomo prisluhnili in bili pozorni na njegove potrebe in užitke, bo to vozilo, ki naj bi gladko teklo v dolgo in udobno življenje, omejevalo naše delovanje in spreminjanje. Poleg tega nas telo, če mu prisluhnemo, pogosto uči, naj bomo pozorni na nekaj pomembnega, kar bi sicer utegnili spregledati ali zanemariti.

Baba spozna, da izpolnjevanje želja telesa in psihe prinaša občutek ugodja - ko si na primer ženska, ki rada pleše, vzame čas za ples. Če v njem uživa, se sprostijo endorfini in stopnjujejo užitek ali zmanjšajo bolečine. Plesne ure, redna masaža, domače živali so na dosegu rok. Nekatera telesa hrepenijo po dotiku sonca Druga želijo občutiti veter v svežem gorskem zraku. Nekaterim dajejo zagon potovanja ali kilometrski sprehodi. Baba posluša svoje telo kot podaljšek psihe. Ko se telo in psiha strinjata v tem kaj je pomembno ali kaj si želita, se podobe, čustva in spomini prepletajo s telesnimi občutki in dejavnostmi. Psiha in telo sta kot eno. 

Mnoge babe se naučijo poslušati svoje telo, tako kot se nekateri ljudje uglasijo z vibracijami in zvoki svojega avtomobila in zaznajo, kdaj se kaj pokvari in mogoče potrebuje zdravljenje. Gre za to, da se potrudite in ste pozorni, kar mnoge babe naredijo šele tedaj, ko je kaj narobe. Nekaterim poslušanje pride v meso in kri.

Telo pogosto izraža naše občutke in če če čustvom ne dovolimo vznikniti na površje, se lahko pojavijo kot bolečina ali telesni simptom. Neprelite solze žalosti, odziv ob obletnici - telo se spominja čustveno nabitih datumov, ko jih um že pozabi, zatrta jeza, zamera, sovražnost, tudi napetost zaradi strahu in tesnobe se lahko pojavijo kot motnje, kot so astmatično kihanje, motena prebava, nespečnost ali izpuščaji. Baba prisluškuje pritanjenim sporočilom med občutki in telesom. Ko se pojavi znan telesni simptom, jo spodbudi k iskanju notranjega odgovora na: Kaj je narobe?

Baba je pozorna tudi na telesne zaznave - posluša ko ji telo govori o ljudeh in okoliščinah. Koga privabljate v svojo telesno bližino? Od koga se odmaknete za korak, ko se vam približa? Kurja polt, stisnjene čeljustne mišice, zardevanje, občutek, da so se vam naježili lasje, so posebno pomembna sporočila. Kadarkoli se pojavijo vam telo nekaj govori.

Nekatere babe pripisujejo pomembnost zunanjemu videzu, druge pa ne. Pomembno je, da občutek vrednosti, ki jo imajo kot ženska in človek, ni odvisen od zunanje podobe. Ljudje smo  privlačni zaradi stvari, kot so zdrav sij, ki odseva čilost in dobro zdravje, iskra v očesu, pristen nasmešek in spontan smeh, ne glede na starost. Kakorkoli babe, ki bi bile rade videti tako mlade, kakor se počutijo, bodo poskrbele za svoje gube in ohlapnosti, medtem ko jih imajo druge rade, obenem s sivečimi ali belimi lasmi in videzom babice ali moderne starke.








Print Friendly and PDF