Vizualizacija je proces, s pomočjo katerega lahko ustvarite, spremenite in utrdite poti do vašega uspeha tako, da “trenirate” svoje misli. Temelj vizualizacije je mentalni trening tistih delov možganov, ki so odgovorni za posamezne akcije, gibe, ...
Vizualizacija pomeni ustvarjanje podob v možganih. Ker poteka aktivno in zavestno, je enakovredna dejanskemu treningu, ki stimulira ista področja naših možganov.
Dražljaj potuje preko kortikalnega dela možganov in perifernega živčevja v mišice, ki odgovorijo z določenim gibom. Že leta 1920 so znanstveniki dokazali, da vizualizacija prav tako stimulira mišice kot pravi trening. Eksperiment je potekal takole: Poskusnim osebam so ukazali, naj si predstavljajo, kako stiskajo pesti. Pri tem so merili električni potencial, ki se je ustvaril v mišicah. Ugotovili so, da je bil ta potencial enak potencialu dejanskega krčenja mišic (stiskanja pesti).
V katerih primerih lahko športnik uporablja vizualizacijo:
• če je poškodovan in ne more trenirati,
• kadar za trening nima ustreznih orodij oz. pripomočkov,
• kadar mora pospešeno trenirati.
Moč vizualizacije:
• Je v pomoč pri treningu in pripravi na dogodke, ki so nepričakovani.
• Je podpora pravemu (realnemu) treningu. Takšen trening ti lahko omogoči vstop v situacijo, v kateri se še nikoli nisi znašel, ker pa si v njej s pomočjo vizualizacije že bil, ti ni več neznana in veš, kaj moraš v takšnem trenutku storiti.
• Pomaga ti, da se pripraviš na probleme, ki se običajno ne pojavljajo, da rešitve teh problemov domisliš že prej. Lahko jo uporabimo pri soočanju s stresom in drugimi motečimi dejavniki.
• Omogoča ti, da doživiš doseg svojega cilja, še preden ga realno res dosežeš. Tako dobiš občutek samozavesti in zaupanja vase, da dani cilj lahko dosežeš.
• Omogoča ti, da z mentalnim treningom odstraniš vse nepotrebne gibe in akcije ter utrdiš tiste gibe oz. akcije, ki so potrebne in vodijo do cilja.
• Uporabljaš jo lahko, ko čutiš telesno utrujenost ali pa se pred nastopom nočeš preveč obremenjevati.
• Uporabiš jo lahko takrat, ko nimaš dovolj časa za trening.
• Omogoča ti, da postaneš še posebej pozoren na določeno spretnost.
• Pomaga ti, da se sprostiš.
• S pozitivnim mišljenjem med vizualizacijo utrjuješ svojo samozavest oz. zaupanje vase.
S pozitivnim mišljenjem športnik ne more izboljšati svojih sposobnosti, lahko pa pripomore k temu, da bo izkoristil vse, kar je v njem, vse česar je v danem trenutku sposoben. Gre za to, da bo znal uresničiti svoje trenutne sposobnosti!
Dokazano je, da negativno mišljenje na treningu ali v predtekmovalnem obdobju lahko popolnoma pokvari nastop, pozitivne misli pa nastop izboljšajo, vendar ni nujno, da vedno pomagajo. Pozitivne misli onemogočijo, da bi se negativne misli sploh prikradle v zavest.
Pozitivno mišljenje okrepi občutke, da je športnik prav in zadosti psihično in telesno pripravljen.
SAMOSUGESTIJE, KI JIH UPORABLJAJO USPEŠNI ŠPORTNIKI
- Sedaj je čas, da se skoncentriram.
- Pred mano je samo proga, voda, skok,...
- Sedaj zožujem svojo pozornost, mislim samo na to, kaj delam sam, kaj delajo drugi me ne zanima.
- Štartam hitro in odločno.
- Sem popolnoma pripravljen/a.
- Vem, da to zmorem, v to sem popolnoma prepričan/a.
- Zdaj odločno začnem, naredim to, kar sem sposoben/sposobna.
- Sposoben/sposobna sem narediti še bolje, kot sem to kdajkoli storil/a.
- Kar naredim v mislih, lahko naredim tudi v resnici.
- Sem najboljši/najboljša.
Pogoj, da so take sugestije utemeljene je, da je športnik/športnica v resnici in intenzivno treniral/trenirala !
POZITIVNE MISLI, S KATERIMI SI USPEŠNI ŠPORTNIKI POMAGAJO PRI IZBOLJŠANJU KONCENTRACIJE TIK PRED ZAČETKOM TEKME
- Popolnoma se lahko skoncentriram.
- Ekstremno dobro sem pripravljen/a, kondicijsko, tehnično in psihološko.
- Močan/močna sem, vse zmorem.
- Moji cilji so realni. Tako realni, da ji vedno lahko dosežem.
- Trenutno sem najboljši/najboljša.
- Odlično lahko izvedem svojo nalogo.
- Popolnoma sledim svojemu planu/programu in sem ga zato sposoben/sposobna vsak trenutek popolnoma kontrolirati.
- Popolnoma sem pripravljen/a.
Pomembno je, da se tik pred tekmo osredotočimo samo še na specifično nalogo. V spomin si prikličemo svoj dober trening, svoj najboljši nastop. Pozorni smo na obljubo, ki smo si jo dali, da bomo svoj nastop stoodstotno izvedli. Zadnji trenutek pred nastopom si predstavljamo še občutek dobre, odlične izvedbe.
V športu, pa tudi v življenju nasploh, velikokrat naletimo na oviro, na problem, ki ga ne znamo ustrezno rešiti, na cilj, ki ga ne uspemo doseči. Takšni spodrsljaji nas lahko privedejo v krizo. Naša samozavest upade, nenehno se kaznujemo za spodrsljaj, vso svojo energijo potrošimo zato, da razmišljamo o problemu, o tem, kako ubogi smo, ker nismo dosegli svojega cilja.
Takšen neuspeh je lepa priložnost za to, da se naučimo nekaj novega o sebi, da se naučimo nečesa, kar bi se pod kakšnimi drugimi pogoji težko naučili. Namesto, da si nenehno dopovedujemo, da smo zapravili priložnost, da smo bili nerodni, da smo razočarali druge, da smo zapravili leto življenja, šolanja, treninga in tako naprej, je bolje, če na problem pogledamo z drugega zornega kota.
Razumljivo je, da smo v trenutkih neuspeha razočarani, vendar pa zaradi tega še ni konec sveta. Naš neuspeh ne pomeni, da smo nasploh slab človek. Zavedati se moramo, da na preteklost ne moremo vplivati, zagotovo pa lahko vplivamo na sedanjost in prihodnost. V takšnih trenutkih je pomembno, da se vprašamo, kaj smo se iz neuspeha naučili o sebi, o drugih, kaj lahko storimo, da bo v bodoče boljše. Le tako lahko tudi neuspeh postane pozitivna izkušnja.
Izgubljati je človeško. Vsak misleči in čuteči človek je v svojem življenju doživel vsaj en poraz. Nihče se ne more izogniti izgubljanju - tudi največji med največjimi ne. Včasih so vzrok našemu neuspehu prevelika (nerealna) pričakovanja, včasih nismo dovolj pripravljeni, včasih pa zaradi različnih dejavnikov, na katere ne moremo vplivati, zadanega cilja ne dosežemo. Pomembno je, da se zavedamo dejavnikov, na katere lahko vplivamo, ter tudi tistih, na katere sami neposredno ne moremo vplivati. Športni psiholog Robert M. Nideffer pravi, če se prepustimo občutku izgube in depresiji, svoje energije ne moremo uporabiti tako učinkovito, kot bi jo lahko. Namesto, da bi svojo energijo usmerili v reševanje problema, jo usmerimo v obupovanje nad sabo in okoliščinami, v izgubo, ki nas dela nemočne. Čeprav je izguba boleča, nas lahko pripravi na to, da se bomo prihodnjič odzvali bolje. Če nam lahko izguba kakorkoli pomaga, potem je njena prisotnost gotovo koristna.
Vse na svetu se spreminja, še najbolj pa mi sami. Nekaj, kar se dobro začne, se lahko konča slabo in, kar se začne slabo, se lahko konča dobro. Tako dobrim kot slabim dogodkom se dostikrat ne moremo izogniti. Pomembno pri tem pa je, da se zavemo svojih slabosti, še bolj pa svojih moči, svojih dobrih strani, ki so nam lahko vedno v pomoč .
Da bo strategija postavljanja ciljev čim bolj učinkovita, je pomembno, da svoje cilje oblikujemo POZITIVNO.
“Naučil se bom matematike” je boljša formulacija cilja kot pa “Nikoli več ne smem pisati negativno”. Negativne misli negativno vplivajo na naš uspeh, pozitivne pa pozitivno.
Pri postavljanju ciljev moramo biti natančni. Določiti moramo specifičen cilj in čas v katerem naj bi ta cilj dosegli, kajti le tako bomo lahko vedeli, ali smo dosegli željeno ali ne. Če je cilj premalo določen, ne vemo, kaj točno vsebuje, in tako tudi ne moremo ugotoviti, ali smo ga res dosegli.
Določimo, katerim ciljem bomo posvetili več časa, kateri imajo prednost. Zgodi se, da imamo preveč ciljev in premalo časa, da bi dosegli vse naenkrat. Zato si določimo vrstni red doseganja ciljev.
Pomembno je, da določimo tudi kratkoročne cilje in ne le dolgoročnih. Dolgoročni cilji nas motivirajo, zadovoljitev kratkoročnih ciljev pa nas po korakih pripelje do zastavljenih dolgoročnih ciljev.
Vedno si zastavimo cilj, nad katerim imamo čim več kontrole. Naj bodo to naše sposobnosti ali spretnosti, ki jih moramo izuriti, ne pa zunanji dogodki, na katere ne moremo bistveno vplivati (sodnik, diskvalifikacija, tekmeci... ).
Nikoli si ne postavljajmo prenizkih ciljev, ker nam ti ne pomenijo zadosti velikega izziva, naša motivacija tako upade.
Prav tako naši cilji ne smejo biti previsoki ali nerealni, ker jih ne bomo mogli doseči, temu bo sledilo razočaranje, upad samozavesti in motivacije.
Cilj, ki si ga zastavimo, naj nam predstavlja izziv. Kadar zastavljenega cilja ne dosežemo naj se neuspeh ne sprevrže v katastrofo, pač pa ga vzemimo kot lekcijo, ki nam pove, kaj vse moramo še storiti, da bomo boljši.
Če cilja nismo dosegli lahko pomeni:
- da se nismo dovolj potrudili,
- da naša tehnika ni bila učinkovita,
- da smo si postavili nerealen cilj,
- itd.
Izraz postavljanje ciljev, označuje precej učinkovito tehniko, ki nam lahko prinese precej uspeha na vseh področjih našega življenja, tudi v športu.
Proces postavljanja ciljev nam omogoča bolj sistematično odločanje o tem, kaj v svojem življenju želimo doseči. Če vemo, kaj hočemo, se na to tudi lažje osredotočimo ter lažje postanemo boljši na tem področju. Postavljanje ciljev nam omogoča dolgotrajno vizijo našega življenja ter krepi našo motivacijo.
S tem, ko točno določimo svoje cilje, jih lahko tudi izmerimo ter tako sami ugotovimo, kakšen je naš napredek.
S postavljanjem ciljev lahko:
- dosegamo več,
- izboljšamo svojo aktivnost (performance),
- izboljšamo kakovost treninga,
- povišamo svojo motivacijo,
- povišamo svoj ponos in zadovoljstvo s samim seboj,
- povečamo zaupanje vase.
Raziskava, ki jo je leta 1983 izvedel Damon Burton, je pokazala, da so bili ljudje, ki so uporabljali tehniko postavljanja ciljev v svojem življenju:
- manj podvrženi stresu in anksioznosti,
- sposobni boljše koncentracije,
- bolj samozavestni,
- boljši v opravljanju aktivnosti povezanimi s cilji,
- bolj zadovoljni s svojimi dosežki.
S tem, ko si zastavimo cilj in ugotovimo, v kolikšni meri smo cilj dosegli, ugotovimo, kakšen je naš napredek in kakšne so sploh naše sposobnosti. Pravzaprav dobimo samopotrditev, da smo sposobni, da smo lahko uspešni.
Kako so odločamo za cilje
Prvi korak pri odločanju za cilj v športu je, da ugotovimo, koliko nam šport pomeni. Ugotovimo, ali je šport za nas življenjsko pomemben ali so morda v življenju še kašne druge stvari, ki nas bolj veselijo kot šport in se nam zdijo pomembnejše. Če nam šport pomeni le zabavo, bodo naši cilji v športu gotovo drugačni kot cilji nekoga, ki želi postati vrhunski športnik in je vse svoje življenje pripravljen podrediti športu.
Ko ugotovimo, kaj nam šport pravzaprav pomeni, je pomembno, da se odločimo, katere veščine bomo potrebovali in je dobro, če jih izpopolnimo.
Obstaja veliko razlogov, zaradi katerih se ljudje ukvarjamo s športom. Ti razlogi, ti motivi se skozi življenje bolj ali manj spreminjajo. Vsak od razlogov pa pomeni za nas motiv.
Motivacija, ki v najširšem smislu predstavlja usmerjeno, dinamično komponento vedenja, je značilna za vse živalske organizme, od najpreprostejših enoceličnih ameb do človeka. Zajema spodbujanje aktivnosti in usmerjanje.
Človekovo vedenje je usmerjeno k doseganju ciljev, zato bodo potrebe zadovoljene, ko cilj dosežemo. Vsako aktivnost lahko bolje opravljamo, če želja po tej aktivnosti izhaja iz nas samih. Kadar si cilj postavimo sami, kadar se ukvarjamo z določeno aktivnostjo zato, ker sami tako želimo, govorimo o NOTRANJI MOTIVACIJI.
Kadar pa nam cilj, ki naj bi ga dosegli, postavi kdo drug (npr. starši, trener,...), ne pa sami, govorimo o ZUNANJI MOTIVACIJI. Naš uspeh je v veliki meri odvisen od smeri naše motivacije. Če neko dejavnost počnemo zaradi drugih, v tej dejavnosti ne bomo našli zadovoljstva, prav tako je težko, če smo sami zelo zavzeti za določeno dejavnost, pa nas okolje pri tem ne podpira. Idealno bi bilo, da bi bilo v našem življenju na vseh področjih prisotne čim več zunanje in notranje motivacije.
Samozavest si pridobivamo s tem, ko opazimo svoje določene dosežke, ko nas ljudje večkrat pohvalijo. Ampak tako pridobimo na samozavesti že kasneje, ko so že vidni neki rezultati.
Kaj pa sedaj, točno v tem trenutku?
Prepričajmo svojo podzavest, da smo samozavestni. In samodejno nam bo pomagala, da se bomo tako vdeli, tako delovali in tako samozavestno govorili.
In kako prepričati svojo podzavest, če trenutno ve, da nismo samozavestni? Najlažji način je, da si ponavljamo afirmacije tako dolgo, da se nam utrdijo v podzavesti, sproti pa dajemo sami sebi razumske potrditve, da to drži.
Večkrat dnevno si potiho ali naglas ponavljajmo:"Sem odločen! Sem samozavesten! Sem prepričan vase! Spoštujem se!", da še bolj utrdimo to prepričanje, dodajmo še resničen dokaz k temu. "Sem prepričan vase, saj sem že dokazal, da dosegam odlične rezultate pri svojem delu!" Torej k vsaki trditvi dodajmo zato ker. To so majhni triki, kako bolj utrditi neko dejstvo, prepričanje v svojo podzavest. Pri tem pazimo, da uporabljamo trditev, ki jim verjamemo. Če še ne verjamemo, da smo sposobni, si raje recimo:"Vsak dan postajam pozornejši na svoje sposobnosti."
Drugi način utrjevanje utrjevanja prepričanj podzavesti je igranje vloge. Zaigrajmo kako bi se vedli, kako bi govorili, kako sedeli, če bi bili pretirano samozavestni. Igrajmo to vlogo čim večkrat na dan, lahko na samem, ko nas nihče ne vidi. Spet učimo svojo podzavest, kdo in kakšni smo. Lahko pretiravamo, saj bomo tako izravnali svojo nesamozavest in svoje pretiravanje samozavesti v zdravo sredino.
Podzavest ne razloči, kaj se je resnično zgodilo, kaj smo le zaigrali in kaj le izrekli. Zanjo je vse to isto. Torej, večkrat ko zaigramo samozavestno osebo, večkrat ko rečemo, da smo samozavestni, da smo prepričani vase in v svoj uspeh, hitreje bo podzavest sprejela dejstvo, da resnično smo samozavestna oseba, in nam pošiljala samodejna navodila, kako se vesti in kaj govoriti kot samozavestna oseba.
Poleg tega spremenimo način razmišljanja iz trdilnega v vprašalnega. Sprašujmo se tako, da samodejno pomislimo na želeni rezultat. Namesto da rečemo:"Ne upam. Ne znam.", se raje vprašajmo:" Kaj pa lahko z veseljem naredim? Kakšen korak lahko naredim? Kaj pa vseeno znam?"
Ni rečeno, da je vsaka sočna baba vrtnarica, zagotovo pa ima zelene palce. Babe so v ustvarjalnem življenjskem obdobju, v času, ki spodbuja rast. Na babe z zelenimi palci se odzivajo rastline in ljudje. Babe gojijo rast. Babe dobro plevejo. Babe obrezujejo. Babe vedo, da različne rastline in različni ljudje potrebujejo različne okoliščine za bujno rast. Babe zaščitijo, kar je ranljivo, dokler ne zmore preživeti samo. Babe so se naučile biti potrpežljive. Babe znajo čakati, ko se letna obdobja menjavajo. babe vedo, da majhno lahko zraste veliko, da lahko zacveti ali rodi sadeže, preden umre.
Vrtnarjenje je prispodoba. A je tudi nekaj, s čimer se lahko dejansko ukvarjate. Delo z rokami, prekopavanje zemlje, da bi zrahljali prst za semena ali sadike, občutek sonca in sapice, mogoče celo to, da se znojite in umažete, je ravno tak, če že ne večji užitek kot jesti zrele paradižnike ali prinesti šopek sveže narezanih cvetlic v hišo. Če imate radi vrtnarjenje (ali katero drugo delo, ki pritegne vašo dušo), izgubite občutek za čas in se zatopite v sedanji trenutek. Prav ta značilnost razmejuje to, kar vas hrani ali vam daje energijo, od onega, kar vas izčrpava. Kar je za nekoga muka, je za drugega veselje.
Zelenopalčna učiteljica, terapevtka, urednica, mentorica, direktorica, mati ali ženska, ki prepoznava sposobnosti drugih, je podobna vrtnarici, ki ljubi svoje delo in ve, kaj je krhko in neodločno in potrebuje nežno roko, kaj je dragoceno in pomenljivo in kaj je treba obrezati. Ljudje ob njej rastejo in cvetijo. In tudi ona, v zameno, občuti vpliv do stopnje, do katere se je pripravljena razvijati.
Ko ženska stopi v babja leta, se predanost delu spremeni. Otroci postanejo neodvisni odrasli, upokojitev je na pragu ali na obzorju, napredovanje postane možnost ali pa nujnost, dogajajo se predvidljive in nepredvidljive stvari. Ne spreminjajo se le zunanje okoliščine; tudi vaše misli, občutki in sanje se lahko zamenjajo ali spremenijo. Mnoge ženske privablja samota, da bi premišljale, izražale sebe, se notranje razvijale ali si le vzele čas proč od drugih. Posebno na začetku tega novega življenjskega obdobja je notranji čas še kako pomemben. Baba napravi inventuro in se odloči, kako velik bo vrt in kaj bo na njem v obdobju v katero stopa.
Ženske od nekdaj žonglirajo s številnimi vlogami. Tako je bilo, ko so bile samo žene in matere s polnim delovnim časom, sedaj ko imajo tudi službo ali kariero, pa žonglirajo bolj kot kdaj prej. Življenje je od ženske vedno zahtevalo prožnost in spretnost prilagajanja, toda še nedavno je bilo veliko bolj predvidljivo.
V prvih babjih letih se mnoge modre ženske, ki ljubijo svoje delo, odločijo da bodo manj delale, izbirajo kaj bodo delale, ali se osredotočijo na manjše ustvarjalne podvige. Za druge je polna upokojitev lahko osvobajajoča. Končno imajo čas zase, za svoja iskanja, ustvarjalnost, konjičke in zanimanje. Zaposlene ženske, ki so morale delati štirideset ur na teden, se voziti na delo in domov in skrbeti za gospodinjstvo, so verjetno imele zelo malo razpoložljivega časa ali dohodka, pa vendar, če ste danes v babjih letih, ste vseeno imele majhen vrt, gojile zanimanja in zbirali semena možnosti za saditev, in sedaj je končno prišel čas zanje in za vas.
Vrtnarjenje zahteva budnost. Paziti je potrebno na majhno golazen in velike uničevalce, ki jim morate postaviti ograjo. Grožnje prispodobnemu vrtu po navadi prestavljajo dvonožne različice. Ženske, ki delajo doma, so že zdavnaj ugotovile, da morajo svoj čas neprehodno omejiti, saj ljudje domnevajo, da jih vedno lahko nadlegujejo s svojimi potrebami. Ko se upokojite, so spretnosti varovanja meja nadvse potrebne. Vrt, ki ste, zelo potrebuje zelene palce in trdne ograje.
Ženski trebušni smeh je pojav, ki se navadno zgodi, ko moških ni zraven. Spontan, nepričakovan skupen gost se pogosto pojavi sredi zelo stvarnega in tehtnega pogovora. Smeh izbruhe kot odziv na zaupane osebne zgodbe, ki opisujejo pretekle trenutke zadrege ali zmagoslavja in bi se lahko pripetile katerikoli. Zgodbe in smeh se stopnjujejo in žuborijo in kmalu nastopi stanje vsesplošnega veselja. V smehu se pretakajo endorfini, zdravljenje in dobrodejne molekule čustev. Babe se skupaj najpogosteje nasmejejo do solz, saj vedo, kdaj jih obdajajo podobno srčne ženske in jim ni treba ohranjati persone.
Moški radi obtožujejo ženske, da nimamo smisla za humor, ker se ne smejemo šalam, ki se njih zdijo smešne. Freudova analiza humorja pojasnjuje, zakaj se mogoče ne smejijo (zlasti ko je usmerjen na ženske). Mnogi odrasli moški se zabavajo ob šalah, kakršne si pripovedujejo fantički in sodijo v straniščni humor. Punčke in odrasle ženske ne razumemo zakaj.
Dobro počutje, ki privablja smeh v krogu žensk, izhaja iz občutka, da si med svojimi; ne glede na to, kako globoko ljubimo nekatere moške, jih pogosto občutimo kot ločeno vrsto. Babji smeh izvira iz globokega vrelca občutkov. Izraža zmagoslavje duha in duše nad tistim, kar bi nas lahko zlomilo ali zagrenilo; izraža, da nas tisto, kar se je ali ni zgodilo, ni spremenilo v tarnavke. Včasih se približa obešenjaškemu humorju; da smo še vedno tu in se skupaj smejimo, ne glede na to, koliko smo stare ali v kakšnem stanju smo. Veselost je spontan izraz svobode in proslajvljanje.
Navadno smo pozorni na svojo zunanjost in značilno je, da opazimo, kateri del telesa nas onesrečuje vendar bi bilo prav, da se s staranjem ne bi tako dobro razumeli zgolj s površino svojega telesa, kajti če mu ne bomo prisluhnili in bili pozorni na njegove potrebe in užitke, bo to vozilo, ki naj bi gladko teklo v dolgo in udobno življenje, omejevalo naše delovanje in spreminjanje. Poleg tega nas telo, če mu prisluhnemo, pogosto uči, naj bomo pozorni na nekaj pomembnega, kar bi sicer utegnili spregledati ali zanemariti.
Baba spozna, da izpolnjevanje želja telesa in psihe prinaša občutek ugodja - ko si na primer ženska, ki rada pleše, vzame čas za ples. Če v njem uživa, se sprostijo endorfini in stopnjujejo užitek ali zmanjšajo bolečine. Plesne ure, redna masaža, domače živali so na dosegu rok. Nekatera telesa hrepenijo po dotiku sonca Druga želijo občutiti veter v svežem gorskem zraku. Nekaterim dajejo zagon potovanja ali kilometrski sprehodi. Baba posluša svoje telo kot podaljšek psihe. Ko se telo in psiha strinjata v tem kaj je pomembno ali kaj si želita, se podobe, čustva in spomini prepletajo s telesnimi občutki in dejavnostmi. Psiha in telo sta kot eno.
Mnoge babe se naučijo poslušati svoje telo, tako kot se nekateri ljudje uglasijo z vibracijami in zvoki svojega avtomobila in zaznajo, kdaj se kaj pokvari in mogoče potrebuje zdravljenje. Gre za to, da se potrudite in ste pozorni, kar mnoge babe naredijo šele tedaj, ko je kaj narobe. Nekaterim poslušanje pride v meso in kri.
Telo pogosto izraža naše občutke in če če čustvom ne dovolimo vznikniti na površje, se lahko pojavijo kot bolečina ali telesni simptom. Neprelite solze žalosti, odziv ob obletnici - telo se spominja čustveno nabitih datumov, ko jih um že pozabi, zatrta jeza, zamera, sovražnost, tudi napetost zaradi strahu in tesnobe se lahko pojavijo kot motnje, kot so astmatično kihanje, motena prebava, nespečnost ali izpuščaji. Baba prisluškuje pritanjenim sporočilom med občutki in telesom. Ko se pojavi znan telesni simptom, jo spodbudi k iskanju notranjega odgovora na: Kaj je narobe?
Baba je pozorna tudi na telesne zaznave - posluša ko ji telo govori o ljudeh in okoliščinah. Koga privabljate v svojo telesno bližino? Od koga se odmaknete za korak, ko se vam približa? Kurja polt, stisnjene čeljustne mišice, zardevanje, občutek, da so se vam naježili lasje, so posebno pomembna sporočila. Kadarkoli se pojavijo vam telo nekaj govori.
Nekatere babe pripisujejo pomembnost zunanjemu videzu, druge pa ne. Pomembno je, da občutek vrednosti, ki jo imajo kot ženska in človek, ni odvisen od zunanje podobe. Ljudje smo privlačni zaradi stvari, kot so zdrav sij, ki odseva čilost in dobro zdravje, iskra v očesu, pristen nasmešek in spontan smeh, ne glede na starost. Kakorkoli babe, ki bi bile rade videti tako mlade, kakor se počutijo, bodo poskrbele za svoje gube in ohlapnosti, medtem ko jih imajo druge rade, obenem s sivečimi ali belimi lasmi in videzom babice ali moderne starke.
Če bi bili radi baba, opustite premišljanje o tem, kar bi moralo biti, kar bi moglo biti, kar bi smelo biti. Utišajte tarnanje v svoji glavi, ki ga boste sicer ubesedilili. Tarnanje preprečuje, da bi zaživeli v sedanjosti, da bi bili dobra družba za kagar koli - tudi zase. Tarnavke so prepričane, da so si in si še zmeraj zaslužijo drugačno življenje od tistega, ki ga imajo. Tarnavke ne vidijo, da je vsakdo deležen slabih stvari, ki se dogajajo v življenju Nehvaležne za to, kar imajo ne morejo uživati v sedanjosti.
Kar je bilo je bilo, kar je, je. Povsem preprosto. Karkoli se je zgodilo ali se ni zgodilo, sodi v kar je bilo. Ne moremo živeti še enkrat. Preteklost je preteklost.
Žalovanje ni tarnanje. Tudi jokanje ni tarnanje. Mogoče kateri del telesa ne deluje več dobor ali je okvarjen. Morebiti ste finančno omejeni. Karkoli je, s čimer se mučite, povejte ljudem, ki morajo vedeti ali želijo vedeti. Lahko obvestite prijatelje, ki so del vaše življenjske zgodbe. Kakorkoli že, babe ne dolgočasijo okolice z litanijami o svojih bolezenskih znakih - z organskimi recitali ali žalostinkami - z nadihom predstave ali hvalisanja. Baba ve, da ne ona ne njane težave niso središče vesolja in ve, da imajo težave tudi drugi ljudje. Baba ne popušča tarnajočim otrokom ali tarnajočim notranjim otrkokom. Zlasti ne svojim.
Tarnajoč otrok se prilizuje. Hoče nekaj kar ne bo prostodušno dano. Kar hoče, morebiti ni dobro zanj. Ko dobi, je zadovoljitev blažena. Bilo je le še eno nepomembno dejanje izžemanja in popuščanja.
Starejše ženske, ki niso babe, mogoče ne tarnajo odkrito, ne prilizujejo se in ne izsiljujejo kot otrok v veleblagovnici. Toda čustveno izžemanje in popuščanje, bežne zadovoljitve in splošna nesrečnost so enaki prodorni vzorci. Izsiljujejo čustveno: potreba, upravičenost, trpljenje, utemeljevanje, ton in energija, izražena in začutena v glasu. Pogovori s tarnavko izčrpavajo. Ljudje se počutijo ujete in se neiskreno odzivajo, izogibajo se in se počutijo krive.
Sprememba se začne s spoznanjem. Iskreno mnenje o sebi ni obtožba, je delovna diagnoza, izhodiščna točka, ki vam bo pomagala iz nesrečnosti.
Ko se staramo, zlasti če smo usmerjeni bolj navzven, zlahka opazimo vse več stvari, nad katerimi je mogoče tarnati. Izpostavljene smo nevarnosti negativnega oblikovanja v arhetipsko mučeniško mater. Drugačen pogled, humor in modrost pripomorejo, da se tedaj, ko si mogoče želimo kaj drugega, ne razcvetijo sposobnosti za tarnanje, pritajene v vsaki od nas.
Ena od različic tarnanja se izraža kot trpko duhovičenje ali posmehovanje na račun kakega človeka ali institucije. Sprva se zdi povsem drugačna od odkritega tarnanja, nato pa se prikažejo podobnosti. Tako se preteklost nenehno vriva v pogovore. Prijatelji poskušajo spremeniti temo, če le morejo, saj raje ne bi bili prisiljeni poslušati najnovejše ugotovitve ali ogorčenja. Tako kot odkrita tudi prikrita tarnavka ne more opustiti tistega, kar je bilo ali sprejeti kar je.
Notranja baba ima pozorno oko in občutljivo uho. Potem ko jo spoznate, vas zasači, če tarnate se smilite sami sebi. In ko ste zasačeni, je igre konec; tarnanje je vedenje, ki se babi ne poda.
