KAKO SI PRIDOBITI SAMOZAVEST

Samozavest si pridobivamo s tem, ko opazimo svoje določene dosežke, ko nas ljudje večkrat pohvalijo. Ampak tako pridobimo na samozavesti že kasneje, ko so že vidni neki rezultati.

Kaj pa sedaj, točno v tem trenutku?

Prepričajmo svojo podzavest, da smo samozavestni. In samodejno nam bo pomagala, da se bomo tako vdeli, tako delovali in tako samozavestno govorili.
In kako prepričati svojo podzavest, če trenutno ve, da nismo samozavestni? Najlažji način je, da si ponavljamo afirmacije tako dolgo, da se nam utrdijo v podzavesti, sproti pa dajemo sami sebi razumske potrditve, da to drži.
Večkrat dnevno si potiho  ali naglas ponavljajmo:"Sem odločen! Sem samozavesten! Sem prepričan vase! Spoštujem se!", da še bolj utrdimo to prepričanje, dodajmo še resničen dokaz k temu. "Sem prepričan vase, saj sem že dokazal, da dosegam odlične rezultate pri svojem delu!" Torej k vsaki trditvi dodajmo zato ker. To so majhni triki, kako bolj utrditi neko dejstvo, prepričanje v svojo podzavest. Pri tem pazimo, da uporabljamo trditev, ki jim verjamemo. Če še ne verjamemo, da smo sposobni, si raje recimo:"Vsak dan postajam pozornejši na svoje sposobnosti."

Drugi način utrjevanje utrjevanja prepričanj podzavesti je igranje vloge. Zaigrajmo kako bi se vedli, kako bi govorili, kako sedeli, če bi bili pretirano samozavestni. Igrajmo to vlogo čim večkrat na dan, lahko na samem, ko nas nihče ne vidi. Spet učimo svojo podzavest, kdo in kakšni smo. Lahko pretiravamo, saj bomo tako izravnali svojo nesamozavest in svoje pretiravanje samozavesti v zdravo sredino.
Podzavest ne razloči, kaj se je resnično zgodilo, kaj smo le zaigrali in kaj le izrekli. Zanjo je vse to isto. Torej, večkrat ko zaigramo samozavestno osebo, večkrat ko rečemo, da smo samozavestni, da smo prepričani vase in v svoj uspeh, hitreje bo podzavest sprejela dejstvo, da resnično smo samozavestna oseba, in nam pošiljala samodejna navodila, kako se vesti in kaj govoriti kot samozavestna oseba.
Poleg tega spremenimo način razmišljanja iz trdilnega v  vprašalnega. Sprašujmo se tako, da samodejno pomislimo na želeni rezultat. Namesto da rečemo:"Ne upam. Ne znam.", se raje vprašajmo:" Kaj pa lahko z veseljem naredim? Kakšen korak lahko naredim? Kaj pa vseeno znam?"