sreda, 30. junij 2010

TEK - ČUDOVIT IZZIV


Kaj se dogaja z našim telesom med tekom?

Že na začetku se aktivira vegetativni živčni sistem ter vzpostavi ravnotežje med obremenitvijo in učinkovitim okrevanjem. Telo si privošči premor, ki ga potrebuje za preusmeritev presnove. To opazimo po globljem spancu.

Naslednja se odzove kri z ugodnejšim razmerjem med dobrim in slabim holesterolom. Za njo sta na vrsti srce in krvni obtok. Povišan krvni tlak se začne nižati že po nekaj tednih, ker se izboljša tekočnost krvi.

Kar mimogrede pričnemo izgubljati tudi prve kilograme. Šele po dolgoletnem, doslednjem vztrajnostnem treningu postane tudi koža tanjša in na otip veliko nežnejša, saj se podkožno maščobno tkivo stopi. Ponekod na rokah in nogah postanejo jasno vidne mišice in kite.

Tako izboljšamo svoj vsakdanji občutek za gibanje, pravilno koordinacijo in držo. Zraven vsega pa kmalu občutimo tudi zunanjemu očesu nevidno - okrepi se imunski sistem.

Ko se utečemo, ter se obremenitve in okrevanje pri novem hobiju uravnotežijo, se med tekom pravzaprav izločajo hormoni sreče, ki povzročajo telesno zmogljivost in obremenljivost tudi na drugih področjih. Vsakdanjemu stresu dobesedno pobegnemo.

Pomembno je tudi, da vadbo popestrimo. Kratki intenzivni napori z daljšimi premori pospešujejo naravno telesno izločanje moškega spolnega hormona testosterona. Toda izkljujčno vadba za moč povzroča otopelost, zato potrebujemo tudi redno vztrajnostno vadbo.

Torej,...preprosto stecimo!

Opazujmo prelepe barve narave!
...rožice obsijane s soncem ali pa posute z dežnimi kapljami!
Zjutraj, opoldne, popoldne ali zvečer
Tecimo!!
Print Friendly and PDF

torek, 29. junij 2010

KRUHASTE ČAROVNIJE V BARVAH

Ej, kako rada eksperimentiram s temi slastnimi kruhastimi tvorbami. In naredim testo in noter zmešam vsega hudiča in spečem. In potem je naš kruhec vsake toliko na preizkušnji. Da vidim kaj bodo rekli. Kakšna bo reakcija.

... pa čujem. Mmmmm, mljask, mljask. "Kakšen je danes kruh?" je moje obvezno vprašanje, ki sledi temu mlaskanju.

"Ful dober! Odličen!" je največkrat odgovor. In se oddahnem. In potem,...

"Kaj pa je not?"

Jaaa, to pa je že druga zgodba. Po tem odgovoru marsikdaj prvo navdušenje nad slastno štruco splahni, mnogokrat pa tudi ne.

Današnja čarovnija je v oranžni barvi:


KRUH S KORENJEM
60 dag moke, kvas, žlička sladkorja, mlačna voda, žlička soli, malo olja, 2 korenčka

Moko vsujem v skledo, naredim noter jamico v katero nadrobim svež kvas, ga posujem z žličko sladkorja, ter zalijem z malo mlačne vode. Pustim, da kvasec naraste. To je kakšnih 5 - 10 minut. Nato dodam naribane korenčke, sol, malo olja in mlačno vodo. Sestavine zmiksam, pa še malo ročno pregnetem, pokrijem s kuhinjsko krpo ter pustim kakšno uro da vzhaja.




Po eni uro testo ponovno pregnetem, oblikujem štruco, jo položim na pekač, ter pustim še kakšnih 20 minut, da vzhaja.


Pekač položim v ogreto pečico in pečem najprej pol ure na 250 stopinjah in nato še pol ure na 200 stopinjah.
Print Friendly and PDF

ponedeljek, 28. junij 2010

ZDAJ SEM PA RES LAČEN!

Mnogokrat vprašam otroke pred treningom kaj so jedli za kosilo. Se je že namreč večkrat zgodilo, da sem skuhala takšno jed, ki so jo imeli že opoldan na mizi.

Pa je bil današnji odgovor: "Kar na hitro smo nekaj pojedli. Ni bilo časa!" In že mi je bilo jasno. Zvečer bo volčja lakota.

In sem obula tekaške copate. Dobra urca teka je zadostovala, da sestavim jedilnik za večerjo. To je nastalo najprej v mislih in nato v loncih:


ZREZKI V ČEBULNI OMAKI S KAPRAMI IN SMETANO
zrezki svinjske ribice, čebula, olivno olje, kapre, kisla smetana, začimbe

Zrezke namažem z senfom, jih solim in popopram, ter prepražim na olivnem olju. Odložim jin na krožnik, ter v ta - isti posodi prepražim na kolobarje narezano čebulo. Ko je gotova dodam zrezke in kapre, ter posujem z žličko moke. Premešam, ter zalijem z vodo. Solim, popopram, dodam timijan, peteršilj in ostale začimbe po okusu. Kuham približno 20 min. Tik preden je omaka gotova dodam žlico kisle smetane, pustim 5 min. še na ognju in nato posodo odstavim.

Posebej skuham žgance, ki jih serviram kot prilogo.


Print Friendly and PDF

sobota, 26. junij 2010

PONOVNO PREMAGALA SAMO SEBE

Cestno kolo imam natanko dva meseca več kakor eno leto. Da se tu pa tam malo popeljem, opravim kakšno ne preveč zahtevno turo, ter da okusim "čar" cestnega kolesarjenja. Takšen je bil prvoten namen nakupa.
"Boš videla", so mi govorili "ko se enkrat vsedeš na cestno kolo, se nazaj na gorca več ne vrneš!"
Ja, ja, sem si mislila, vi kar besedičite. Gorc je le gorc. Z njim gre bolj na izi.

...pa se pogledam danes. Hudiča je res, kar so rekli. Kar potegne te. To cestno kolesarjenje.

Pa boš šla še na kakšno dirko! "Kaj ste vi nori!" sem govorila pred natanko enim letom.

Pa je prišel junij in Sašo z novico, da gre na dirko okoli Pohorja. Najdaljšo razdaljo. Valjda. 150 km. A greš zraven?

Seveda mi ni bilo treba dvakrat reči. Ali me celo prositi in prepričevati. Takoj sem bila za akcijo.

Pa grem tudi jaz. Na tole 150-ko. Tehnično mi sicer ni bilo čisto jasno kako bom to izvedla, saj več kot do 110 v tem kratkem času nisem uspela prilesti. A ko te enkrat vržejo na cesto in si tam nekje pri Slovenj Gradcu ali pa v Dravogradu, ti pač ne preostane drugega kakor, da goniš do konca.

Da pa bi bila mera polna, ker .... 150 km prekolesariti v enem dnevu pa res ni nič (he, he), še posebej za nas, ki to počnemo prvič,... je bilo traba it zjutraj s kolesom tudi na štart, kar pomeni, da se je bilo potrebno po koncu dirke prebiti tudi nekako do doma. In se jih je nabralo še 25 dodatnih kilometrov.

A je šlo. Pa še fajn sem se imela. V bistvu sem prav uživala. Velik del poti sem prekolesarila sama, kar lep kos, pa sem ga "žgala" s kakšno skupino. In, na koncu koncev, nisem bila niti tako slaba.

Skupni čas (od štarta na Trgu Svobode do cilja na istem mestu) 5 ur in 15 minut.




Print Friendly and PDF

petek, 25. junij 2010

PRAZNIČNE DOBROTE

Ej, kako sem se veselila današnjega prazničnega dne. Po dolgem, dolgem času smo si podaljšani vikend privoščili kar na domačem naslovu.

Takoooo sem si zaželela dan, preživet v lenobnem stanju. Nič delati, sedeti na terasi in prečitati kakšno knjigo. No, večerno razpeljavo in raztek sem le imela na programu, saj me jutri čaka kolesarska dirka okoli Pohorja - 150 km, kar pa tudi ni kar tako od muh.

A bolj se je dan prevešal h kraju, bolj sem ugotavljala, da se vseskozi nekaj dogaja in da sem pravzaprav krepko zavila od začrtanega plana.

Na mizi so se kar vrstile domače dobrote:

Najprej je bil na vrsti kruh - dve štruci.



Sledila je priprava domačih skutino-zeliščnih njokov.



in za konec smo si privoščili še slastno jagodno torto.


...sami dobri recepti.

Le ta pravega recepta za tako željeno lenarjenje nisem našla. Izgleda, da ga iščem v napačnih bukvah. Ali pa se ga ne znam lotiti s pravega konca. Ali pa mi enostavno ni pisano na kožo,...ne znam.

In kot bi mignil je minil še en dan.
Print Friendly and PDF

NE, NISEM ŠE ZMEŠANA

To sporočam vsem, ki so me odni dan videli teči s tem prelepim šopkom rož v roki.




Enostavno si nisem mogla pomagati. Tekla sem in tekla in kar na lepem so se pred mano pričeli bohotiti grmi s temi ogromnimi cvetovi. Belimi, roza in vijoličastimi. Kar sami so se ponujali, da jih utrgam.




Pa sem jih. Tri vejice in nastal je takšen prekrasen šopek, ki že nekaj dni krasi našo kuhinjsko mizo.



PREKRASNO!
Print Friendly and PDF

sreda, 23. junij 2010

torek, 22. junij 2010

ČEŠNJE NA POHODU

"Dober dan!" me je oni dan pozdravil sosed, ko je šel mimo naše hiše.
"O, vidim da si pridna. Pa saj to je tako zamudno opravilo. Ali se ti sploh ljubi to početi?" me je vprašal.

"Eh, seveda se mi ne ljubi. A kaj ko je potem takooo dobro." sem mu z veseljem odgovorila. Pozdravil je in odšel, jaz pa sem vztrajno nadaljevala z izkoščičevanjem češenj - prav dolgočasno opravilo.

Nastal je okusen češnjev zavitek s skuto:

ČEŠNJEV ZAVITEK S SKUTO

vlečeno testo: 40 dag moke, žlička soli, 1 jajca, malo olja, mlačna voda
nadev: 1 kg skute, 1 kisla smetana, izkoščičene češnje, sladkor po okusu, vanili sladkor.


V skledo prsejem moko, vanjo naredim jamico, ter v njo vsujem žličko soli, malo olja in jajco. Jamico zalijem z malo mlačne vode, ter pričnem miksati. Med mešanjem testa sproti dolivam vodo, tako da je testo ves čas fajn gnetno. Testo na koncu pregnetem še ročno, za tem ga oblikujem v kepo in pustim minimalno pol ure, da počiva.

Za tem ga razdelim na štiri dele in vsakega posebej na tanko razvaljam. Po razvaljanem testu razporedim četrtino nadeva (nadev naredim tako, da vse zgoraj navedene sestavine zmešam), ter s pomočjo krpe zvijem v štrudel, ki ga enega zraven drugega polagam na namaščen pekač. Pečem cca. 1 uro pri 180 stopinjah.







SEDAJ JE, NASLEDNJI TRENUTEK GA ŽE VEČ NI!

Print Friendly and PDF

ponedeljek, 21. junij 2010

PRIJETNO BREZ KORISTNEGA

Minuli vikend mi je vreme po dolgem času krepko prekrižalo načrte. S plana sem morala črtati kolesarsko turo v Celje (pa tako sem si jo želela), natančneje do Šmartinskega jezera, kjer sta Matija in Sašo dirkala še eno letošnjo triatlonsko tekmo.

Pa nič zato. Sem pa na drug način uživala lepote okolice Šmartinskega jezera in tekme.









In še nekaj se je zgodilo. Kar smo že nekaj časa pričakovali. Naš nekoč mali Matijek, ki je v tem času zrasel v pravega deda je prvič "nažgal" svojega očeta, oddirkal sam celo tekmo in zmagal. Ata se je moral zadovoljiti "le" z drugim mestom.

Prednost si je nabral že na plavanju.

... in jo zadržal tudi na kolesarskem delu.
Zasledovalca sta bila kakšno minuto za njim.
Do tekaškega dela ga nista ujela - pa je nadaljeval sam.
... ata pa v dir za njim.
A ni šlo. Tokrat je zmagala mladost.
V cilj z nasmeškom na ustih.


Ja ni kaj, treba bo predati štafetno palico. Pa kaj! Je pa to dokaz, da je ata ne samo dober tekmovalec, temveč tudi odličen trener. Dokaz je merljiv.

Oba sta super!
Print Friendly and PDF