...in tako je tudi bilo. Prebudili smo se v prelepem s sončkom obsijanem sobotnem jutru. Idealno za reztegniti telo v jutranji svežini.
Tokrat sem namesto jutranjega sobotnega teka ob osmih zajahala svojega belega jeklenega konjička in se odpravila na turo. Kar lepo pot sem si zadala.
Iz Ruše me je cesta vodila do Bresternice, kjer sem zavila proti Gaju in od tam čez hrib v Zgornjo Kungoto. Tukaj sem se obrnila desno, ponovno v hrib in do Šentilja.
Kakšen mir in tišina je med temi Štajerskimi griči. Čas se kar ustavi.
Tokrat sem namesto jutranjega sobotnega teka ob osmih zajahala svojega belega jeklenega konjička in se odpravila na turo. Kar lepo pot sem si zadala.
Iz Ruše me je cesta vodila do Bresternice, kjer sem zavila proti Gaju in od tam čez hrib v Zgornjo Kungoto. Tukaj sem se obrnila desno, ponovno v hrib in do Šentilja.
Kakšen mir in tišina je med temi Štajerskimi griči. Čas se kar ustavi.
V Šentilju sem se obrnila proti Sladkemu vrhu, ga prečila, ter po kar nekaj prevoženih kilometrih prispela do odcepa za Lenart. Na hipodromu v Lenartu se je moja pot končala. Čakali so me že naši mladi nadobudni triatlonci, ki so ravno pričenjali s treningom. Posoditi sem namreč morala kolo.
Super je bilo!
Super je bilo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar