VELIKA NOČ PO VELIKI NOČI

Ja saj vem, da je bila prejšnji vikend velika noč, da je takrat v kuhinjah prijetno dišalo in da se je potem na veeeeliko jedlo razno razne praznične dobrote. V naši kuhinji je bilo prejšnji vikend mirno, tiho in hladno, kot redkokdaj. Potepali smo se vsak po svoje. 

Oooo, pa smo ta vikend nadoknadili. Dišalo je po svežem kruhu, pinci, ter po orehovi in skutini potici. Ostalo nam je še malo divjih dalmatinskih špargljev, pa smo si pripravili slastno po-velikonočno večerjo.

Zjutraj sem se najprej lotila peke domačega kruhka in pince, nadaljevala s pranjem in obešanjem perila, pomivanjem posode po kosilu, ter peke potice. No, seveda pa tudi tek ni izostal. Medtem, ko je testo za potico pridno vzhajalo, sem se nekoliko prezračila in se na kratko raztekla. To je pasalo.

PINCA

Sestavine:

• 600 g gladke moke
• 2 dag svežega kvasa
• 1 jajca
• 1 rumenjak
• 2 dcl mlačnega mleka
• 0.5 dcl kisle smetane
• 5 dag rozin
• 10 dag sladkorja
• 1 vanili sladkor
• 4 dag kokosovega masla
• malo orehovega likerja
• 
  
• rumenjak za premaz

Najprej sem v skledo presejala moko, vanjo naredila jamico, noter nadrobila kvas, ga posula z žličko sladkorja, ter jamico prelila z vročo vodo.
Ko je kvasec kipnil, sem dodala vse ostale sestavine, ter zmiksala gladko testo, ki je nato vzhajalo cca. 2 uri.
Za tem sem testo ročno pregnetla, oblikovala hlebec, ter ga premazala z rumenjakom in zarezala, v obliki križa. Hlebček sem pokrila s krpo, vklopila pečico na 250 stopinj, ter počakala dobrih 20 min. da se je segrela.

Vzhajani hlebček sem postavila v pečico in spekla. Prvih 15 minut sem pekla na 250-tih stopinjah, nato pa sem temperaturo zmanjšala na 200 stopinj in pekla še cca. 30 minut. Pečeno pinco sem postavila na rešetko, da se je ohladila. Tisti bolj sladkosnedi pa lahko pečeno pinco premažete še z maslom in posujete s sladkorjem v prahu. Takšna bi v originalu tudi morala biti, a mi se tem dodatnim kalorijam ponavadi odpovemo.

KONČNO MI JE USPELO!

Evo, pa je gotovo darilo, ki bi moralo biti pripravljeno že pred enim mesecem. Verižica in uhančki so bili podarjeni, zapestnica bo pa sedaj. Pa kaj, bo pač predano "per partes". Glavno, da se je končalo, tako kot sem si zamislila. 

...sedaj pa novim izdelkom naproti.

NAČELA VADBE

NAČELA VADBE

Za uvod v načrtovanje tekaške vadbe je primernom, da se najprej seznanimo z nekaj teorije o športnem treniranju,ki je temelj razumevanja našega napredka. O vadbenem procesu govorimo, če vključuje vsako od štirih faz: načrtovanje, izvedbo, nadzor in končno oceno. Mnogi namreč tečejo kampanjsko, tudi na tekmovanja se pogosto začnejo pripravljati mnogo prepozno. Stil, tehnika in taktika teka, predvsem pa analiza tekmovanja in sezone v celoti sicer niso nujno potrebni, pa vendar – zakaj se ne bi tokrat na naše najpomembnejše tekmovanje pripravili tako, kot to počnejo vrhunski športniki?

Najvažnejša načela, na osnovi katerih bomo lahko odpravili že prve napake, so:

Individualnost: koncept vadbe prilagodimo sebi. Ker tudi dva tekača nista enaka, ne pustimo, da nas zavedejo prehitri, ne sledimo slepo internetnim načrtom in prisluhnimo svojemu telesu!

Postopnost: najprej poskrbimo za splošno telesno pripravo, nato za specifično. Šele ko bomo kos enostavnim nalogam, lahko nadaljujemo z zahtevnejšimi.Najprej tecimo pri nizki, šele nato pri visoki intenzivnosti in najprej obvladujmo krajše in nato daljše razdalje. Če nas je že prvi tek v sezoni izčrpal, smo si napravili medvedjo uslugo.

Racionalnost: poskušajmo s čim manj vadbe doseči kar največji napredek. Ne rinimo z glavo skozi zid,upoštevajmo svoj delovni ritem in vsestranski razvoj! Ne krepimo svojih kvalitet, temveč se posvetimo šibkim točkam! »Več« ni vedno tudi »bolje«.

Sistematičnost: proces vadbe je konsistenten in ustreza neki logiki: vsak pretečen kilometer mora imeti natančno določen namen, tako kot ima pri gradnji hiše vsaka opeka svoje mesto. Pot, ki vodi do cilja, je najprej treba opredeliti!

ZAKONITOSTI VADBE

Druga stopnička na poti do lastnega načrta vadbe je poznavanje vadbenih zakonitosti. Obstajajo tri in jih lahko nekoliko poenostavimo.

Bistvo napredka je razvidno iz tako imenovane krivulje stanja, ki opisuje našo telesno pripravljenost ali »formo«. To sestavljata dva dela: »kondicija« in »utrujenost«.Medtem ko tečemo, je utrujenost vse večja. Ob koncu teka so naše mišice potencialno sicer v nekoliko boljši kondiciji, so sposobnejše, bolje naučene, a je utrujenost na višku.

Med fizično aktivnostjo, ko se mišice raztezajo in krčijo, se hkrati dogajajo tudi manj opazne stvari: rušijo se elektrolitska ravnovesja v mišicah, trgajo se celične membrane, zmanjšuje se sposobnost prenosa živčnih dražljajev in povečuje se zakisljenost, tvorijo se prosti radikali, rezerv goriv v mišici pa je vse manj. To je tako imenovana katabolna faza (razgradnja).

Sčasoma mišice pozabljajo naučeno, vendar je tudi utrujenost vse manjša in je čez nekaj ur ali drugi dan običajno ni več. Če smo med dvema treningoma pili dovolj in jedli ustrezno hrano, si je naše telo, predvsem mislimo na živčnomišični sistem, v tem času precej opomoglo (pozor: okrevanje po zelo težkih treningih lahko traja celo nekaj dni!). To je tako imenovana anabolna faza(izgradnja).

Časovno spreminjanje krivulj kondicije in utrujenosti opisuje zakon anabolne in katabolne faze. Vrednosti vseh parametrov se počasi vračajo proti vrednostim začetne ravni – nekatere hitreje,druge počasneje. Po zakonu o »adaptaciji« pravimo,da se telo na obremenitve prilagaja. Zaporedje mnogih katabolnih in anabolnih faz obe krivulji vesčas prepleta, forma se dviga in pada. Toda le z ustreznim zaporedjem enot treninga lahko dosežemo,da bo forma v času, ko načrtujemo tekmovanje,precej višja kot na začetku. Najbolj optimalen trening pa je tisti, ki v danem trenutku vpliva na maksimalno dolgoročno izboljšanje forme in ga po tretjem zakonu imenujemo »primerni dražljaj«.Če napisano nekoliko strnemo, potem si velja zapomniti, da k napredku prispevajo: trening, počitek in hrana.

Izkaže se, da se forma vedno, kadar nekoliko zmanjšamo pogostost in intenzivnost vadbe, vzpenja, dokler ne doseže vrha (»tapering«ali zoževanje treninga). Stanje višje telesne zmogljivosti v primerjavi z začetno ravnijo imenujemo superkompenzacija. Poskus, da bi vrh forme sovpadel z dnem najpomembnejše tekme, imenujemo tempiranje. Čeprav izgleda precej enostavno, predstavlja tempiranje forme še danes eno večjih ugank vrhunskega športa.

(se nadaljuje)

ŽE 15. ZAPOVRSTJO

15. številka Teka plus je že od sobote na vseh prodajnih mestih. V tokratna številka je polno izredno zanimivih člankov.

Zanimiv je pogovor z direktorjem Pokrajinskega muzeja Celje, ki je že trideset let slovenski rekorder na 10.0000 metrov. Stane Rozman, seveda.
Ali veste kako je pomembno železo v prehrani? Odgovor vam nudi članek nutricionistke Andreje Širca Čampa.
Kako izmeriti resnično obremenitev vadbe na telo?
Reportaže iz Valencije, Rogle (oviratlon), Šmarne gore in še mnogo več.

Skratka 21 člankov, tokrat na 100 straneh za 3,90 eur.
Ne pozabite na darilo za nove naročnike!

SPOMLADANSKE ROŽICE

Za popestritev dneva - spomladanske rožice. Oooo, saj bodo tudi pri nas zacvetele!

POBEG NA TOPLO

Le kdo nima letos že čez glavo dooolge zime, grdega vremena, predvsem pa snega in mraza. Oooo, tudi mi komaj čakamao pomlad, predvsem pa temperature nad 10 stopinj. Matija jo je že v ponedeljek pred praznikom mahnil v Pulo trenirat, Jerneju se je čez vikend obetala plavalna tekma in tako sva tudi midva spakirala torbe in odrajžala na jug. Tokrat mi je bilo popolnoma vseeno kakšna je vremenska napoved. Oblačno, dež in močan jugo - vseeno, huje kot doma ni moglo biti. In res. Vreme je bilo res dokaj muhasto oblačno, deževno, z močnim vetrom, a od petka do nedelje je vsaki dan vsaj polovico dneva zdržalo brez padavin, temperature so bile od 11 do 15 stopinj, v ponedeljek pa smo bili obdarjeni s prelepim sončnim vremenom. Brez oblačka. Ja, kaj je to sonce smo skoraj pozabili. Tekli smo, kolesarili, nabirali šparglje in uživali v vonju po morju in borovcih.

Ura je 6 zjutraj in zunaj ponovno sneži - saj ne morem verjeti.