Če že meni letos kot zakleto gredo vsi tekaški načrti mimo predvidenih planov, pa sine raztura kot po maslu.
Tokrat je prepričljivo zmagal na polovičnem iron triatlonu (1.8 km plavanja, 90 km kolesarjenja in 21 km teka) v Cmureku v Avstriji. Prelepa okolica, odlična organizacija in lepo vreme - in smo šli navijat!
Matija je že od starta prevzel pobudo na plavalnem delu, kjer sta mu v neposredni bližini sledila le oba Madžara. Po 1800 preplavanih metrih je prišel prvi iz vode in povedel tudi na kolesarskem delu. Močnemu tempu, ki ga je narekoval je uspel slediti le Flander, kateremu se je videlo, da ga visok tempo utruja. S kolesa sta prišla po dobrih dveh in pol urah sta skupaj prišla v menjalno mesto s prednostjo minute in pol pred Pesutom in še minute več pred večjo skupino zasledovalcev.
Flander, ki je odličen tekač je je hotel Matijo zlomit s peklenskim tempom v prvih treh kilometrih, a je na koncu sam plačal davek prehitrega teka. Matija mu je sledil in ko je Flandru tempo teka padel je Matija še nekaj časa tekel v tem tempu, nato po pospešil in si do polovice tekaškega dela nabral minuto prednosti. S pametnim tekom in varčevanjem moči za naslednje tekme je varno obdržal prednost in prepričljivo zmagal. Flander pa je plačal ceno prehitrega začetka teka in v zaključku tekme izgubil še drugo mesto, ki ga je moral prepustiti Pesutu.
Skupni čas, ki ga je Matija potreboval za zmago je bil 3:52:57!
To je bila le trening tekma, saj ima Matija svoje triatlonske cilje v olimpijski razdalji in mu je bil, kot sam pravi, pol ironman le ena velika želja in poskus kako je tekmovati na tako dolgi razdalji. Vse s ciljem dobro se pripraviti na prihajajočo dolgo sezono v njemu najljubših razdaljah sprint in olimpijski triatlon. Na to tekmovanje se je prijavil v okviru rednih priprav na sezono, torej bolj za trening kot za resno tekmovanje. Njegov oče in trener pravi, da se je za to tekmo odločil le na željo Matije in ker je časovno sovpadala s planom treningov. Bil je zadnji čas pred serijo tekmovanj na ‘normalnih’ razdaljah, da se opravi še zadnji res dolg aerobni trening. Sedaj bodo sledili krajši intenzivnejši treningi in tekmovanja praktično vsak vikend.
Kljub temu, da je letošnje leto v dalmaciji daleč bolj pozno kakor pa lansko, se je v enem mesecu narava lepo prebudila.
Travo bo počasi potrebno prvič pokositi.
Krompirjeva, bobova in čebulna njiva so lepo zelene.
Oljke je burja zelo prizadela, a bodo ozelenele.
Začimbe rastejo in rastejo.
Blitva je lepa kot še nikoli.
Lepšega peteršilja si nebi želeli.
Bob že dela stroke.
Spomladanski krompir.
Kljub temu, da je za dobro zdravje potrebna dobra telesna pripravljenost, je poleg telesa treba poskrbeti tudi za dušo in prav pri slednji se začno skoraj vse težave. Ljudje se v veliki večini ne znajo dobro sprostiti in uživati v življenju.
Ujemite kratke trenutke zadovoljstva: smeh otroka, vonj cvetja, poslušanje glasbe, ... če bi ovstajal recept za kakovostno življenje, bi ga prav gotovo že poznali. na žalost pa šole, v katerih bi nas naučili, kako občutiti srečo in zadovoljstvo, ni. Nekaj nasvetov je seveda zmeraj dobrodošlih. Da bi se dobro počutili v lastnem telesu, moramo najprej urediti glavo. Najprej je treba uskladiti telo in dušo, k temu pa največ lahko pripomoremo sami.
Psihosomatske bolezni so telesne bolezni, ki so nastale zaradi duševne napetosti in preutrujenosti in jih prav gotovo lahko imenujemo bolezni moderne dobe. Če vam telo pošilja sporočila, se jih naučite poslušati in jih ne zanemarjajte. Toda preden sežete po zdravilu, si poskušajte sami pomagati. Poskušajte najti vzrok duševnega nemira. Sprostite se in začnite gledati življenje z bolj pozitivne in optimistične strani. Najdite trenutke zadovoljstva, ki so kratki, vendar za dušo najdragocenejše darilo. Otroški smeh, glasba, prijeten večer s prijatelji ali družino, dobra gledališka predstava ali morda nogometna tekma, ... Prav gotovo se boste bolje počutili. In če boste resnično znali najti te drobne trenutke sreče, se bo kvaliteta vašega življenja gotovo izboljšala. Vsak dan boste začeli bolj optimistično, težke trenutke boste premagovali veliko bolj pozitivno in počutili se boste krasno. Imejte v mislih, da je sreča dajanje in sprejemanje, je občutek, ki ga delimo z drugimi. Če imate srečo, da ste obkroženi s prijatelji in ljudmi, ki vas imajo resnično radi in vas spoštujejo v službi, družini, zakonu, ... za nobeno ceno tega ne pokvarite s svojo sebičnostjo in zaprtostjo.
Dobimo to kar dajemo.
Vam je zmanjkalo "trgovinskega" kruha? Zakaj nebi spekli svojega - domačega. Takega lepo dišečega, brez konzervansov in okusnega?
Ne znate? Eh, nič hudega, saj se boste naučili. Tudi jaz nisem znala peči kruha, ko sem se tega opravila lotila. Pa je šlo. Vaja dela mojstra.
Sedaj pa hitro po sestavine in se lotimo dela.
DOMAČI POLNOZRNATI KRUH Z RŽENO MOKO
Sestavine:
- 400 g ržene moke
- 300 g polnozrnate moke
- 1 kocka svežega kvasa
- 1 žlička soli
- 1 žlička sladkorja
- olivno olje
- cca. 3 dcl vroče vode
V večjo skledo odmerim moko, vanjo naredim jamico in noter nadrobim kvas. Posujem ga s sladkorjem in jamico do vrha zalijem z vročo vodo. Počakam cca. 10 minut, da kvas naraste, nato dodam sol, olje in preostalo vodo in zmešam gladko testo. Miksam oziroma ročno gnetem tako dolgo, dokler testo ne odstopi od stene posode.
Nato posodo pokrijem in počakam, da testo naraste. To se zgodi približno v eni uri ali pa malo več.
Nato maso ročno pregnetem in oblikujem hlebec. Položim ga na pekač in ga za 20 minut pokrijem s kuhinjsko krpo, da ponovno vzhaja. Medtem segrejem pečico - na 250 stopinj.
Vzhajan kruh večkrat zarežem in pekač postavim v pečico. Kruh pečem cca. 45 minut. Prvih 15 minut na 250 stopinjah, nato pa na 200 stopinjah.
Pečeni kruh položim na kuhinjsko rešetko, da se ohladi, nato pa ga pospravim.
Baje, da kruha ne smemo shranjevati v plastični vrečki, ampak je bolje, če ga zavijemo v papirnato ali pa celo v platneno vrečko.
Ne vem. Meni se zdi, da se v papirnati vrečki takooo hitro posuši in postane trd.
Na počitnicah mi vedno uspe prebrati kakšno dobro knjigo. Tokrat mi je po priporočilu prišla v roke knjiga Ko šepetajo ciprese. Čudovit ženski roman o življenskih spremembah, družini, ljubezni in iskanju korenin. Dediščina in miti čarobnega grškega otoka, vtkani v ganljivo zgodbo, skozi katero se prepletaju tudi okusne grške jedi. Ena od njih se je znašla tudi na naših krožnikih. Špinačna pita. A ker se je na našem vrtu, medtem ko nas ni bilo na polno razbohotila okusna blitva, sem namesto špinače uporabila blitvo.
GRŠKA ŠINAČNA PITA - SPANAKOPITA
Sestavine:
Olivno olje
Ena velika narezana čebula
2 stroka česna
2 kg narezane in oprane špinače (blitve)
½ šalice sesekljanega peteršilja
2 rahlo razžvrkljani jajci
½ šalice rikota sira
1 šalica Feta sira
2 lista listnatega testa
Pečico sem segrela na 180 stopinj in z oljem namazala posodo za pečenje.
V večji posodi sem segrela olivno olje in na srednji temperaturi rahlo popražila čebulo in česen. Dodala sem blitvo in peteršilj in dušila cca. 2 minuti, da se je blitva zmehčala. Odstavila sem z ognja in počakala, da so se sestavine nekoliko ohladile.
V drugi posodi sem zmešala jajca, ricotto in feta sir, ter vmešala špinačno maso. V pekač sem poravnala en list testa in ga premazala z olivnim oljem. Preko testa sem razporedila špinačno maso in zapognila robove testa preko mase, ter jih premazala z olivnim oljem. Z drugim listom sem prekrila celotno pito, ga premazala z olivnim oljem in pekač postavila v segreto pečico.
Pito sem pekla cca 45 minut na 180-tih stopinjah.
Samozavest si pridobivamo s tem, ko opazimo svoje določene dosežke, ko nas ljudje večkrat pohvalijo. Ampak tako pridobimo na samozavesti že kasneje, ko so že vidni neki rezultati.
Kaj pa sedaj, točno v tem trenutku?
Prepričajmo svojo podzavest, da smo samozavestni. In samodejno nam bo pomagala, da se bomo tako vdeli, tako delovali in tako samozavestno govorili.
In kako prepričati svojo podzavest, če trenutno ve, da nismo samozavestni? Najlažji način je, da si ponavljamo afirmacije tako dolgo, da se nam utrdijo v podzavesti, sproti pa dajemo sami sebi razumske potrditve, da to drži.
Večkrat dnevno si potiho ali naglas ponavljajmo:"Sem odločen! Sem samozavesten! Sem prepričan vase! Spoštujem se!", da še bolj utrdimo to prepričanje, dodajmo še resničen dokaz k temu. "Sem prepričan vase, saj sem že dokazal, da dosegam odlične rezultate pri svojem delu!" Torej k vsaki trditvi dodajmo zato ker. To so majhni triki, kako bolj utrditi neko dejstvo, prepričanje v svojo podzavest. Pri tem pazimo, da uporabljamo trditev, ki jim verjamemo. Če še ne verjamemo, da smo sposobni, si raje recimo:"Vsak dan postajam pozornejši na svoje sposobnosti."
Drugi način utrjevanje utrjevanja prepričanj podzavesti je igranje vloge. Zaigrajmo kako bi se vedli, kako bi govorili, kako sedeli, če bi bili pretirano samozavestni. Igrajmo to vlogo čim večkrat na dan, lahko na samem, ko nas nihče ne vidi. Spet učimo svojo podzavest, kdo in kakšni smo. Lahko pretiravamo, saj bomo tako izravnali svojo nesamozavest in svoje pretiravanje samozavesti v zdravo sredino.
Podzavest ne razloči, kaj se je resnično zgodilo, kaj smo le zaigrali in kaj le izrekli. Zanjo je vse to isto. Torej, večkrat ko zaigramo samozavestno osebo, večkrat ko rečemo, da smo samozavestni, da smo prepričani vase in v svoj uspeh, hitreje bo podzavest sprejela dejstvo, da resnično smo samozavestna oseba, in nam pošiljala samodejna navodila, kako se vesti in kaj govoriti kot samozavestna oseba.
Poleg tega spremenimo način razmišljanja iz trdilnega v vprašalnega. Sprašujmo se tako, da samodejno pomislimo na želeni rezultat. Namesto da rečemo:"Ne upam. Ne znam.", se raje vprašajmo:" Kaj pa lahko z veseljem naredim? Kakšen korak lahko naredim? Kaj pa vseeno znam?"
Sijoče zlate in zemeljske barve so nekaj tako naravnega, kot je naravno vsakdanje sonce. Tele perlice so se tako ujele med seboj, da so kar same plesale med prsti, medtem ko sem jih nizala na tanek silk.
Natala je še ena zapestnica iz serije valovitk. Lepa in elegantna.
