Zadnja dva dni dopusta smo "skočli" še v Split. Fanta sta se udeležila tradicionalne triatlonske fešte - 14. Marjanskega đira - olimpijski triatlon (750 m plavanja+40 km kolesarjenja+10 km teka).
Marjan je hrib, polotok in park na zahodnem delu splitskega polotoka in je tudi sam manjši polotok. Danes je park Marjan priljubljeno sprehajališče in poleti tudi kopališče prebivalcev Splita.
Fotr in sine oz. ta stari in ta mladi.
Se vidi , da zadnja fotka ni moja. Sposojena je s portala 3sporta.com.
Iz knjige ČLOVEK, NAVODILA ZA UPORABO:
Čemu slepo sprejemamo kot samoumevno vse, kar počnejo drugi okoli nas in jih posnemamo. Razlog odlično ilustrira naslednji poskus s petimi opicami, ki so ga opravili v ZDA:
Znanstveniki so na vrh velike kletke s petimi opicami obesili banane in do njih postavili lestev. Ko je katera od opic začela plezati proti bananam, so jo z močnim curkom vode ustavili. Vse so večkrat poskusile priti do banan, a jim ni uspelo; po nekaj dneh mokrih neuspehov so nehale poskušati. Takrat so cev umaknili, eno od opis zamenjali z novo in opazovali, kaj se bo zgodilo. Nova opica ni vedela za curek, zato jo je brezskrbno mahnila proti bananam, toda ostale so jo napadle in potegnile dol. Vsakič, ko je poskusila, so jo ostale štiri silovito ustavile. Čez nekaj časa je tudi ona nehala poskušati. Potem so zamenjali še eno od prvih petih opic in rezultat je bil podoben. Preostale štiri opice s tisto novo vred, ki nikoli ni doživela curka, so napadle novo, kadar koli je poskušala doseči banane. Eno po eno so zamenjali še tretjo, četrto in peto opico. Na koncu so bile v kletki same nove opice, ki nikoli niso doživele curka. Čeprav curek ni več grozil, druga drugi niso pustile do banan, ker so se naučile, da je tak pač red.
Družbena dinamika med ljudmi je pravzaprav identična dinamiki med temi opicami. Sami imamo premalo moči, da bi odločno kljubovali vsem kolektivnim zablodam okoli nas. Pa tudi če se nas združi precej, nam velikanski trop uniformiranih opic ne bo kar tako pustil ravnati drugače. Lahko delamo na izobraževanju in ozaveščanju ljudi o teh problemih, vendar to ne bo dovolj, saj gre večina preprosto za tokom.
Hja, sedaj je potrebno poskrbeti, da bodo police v kletni shrambi polne in da bodo tudi pozimi na voljo domače dobrote, pa čeprav je zunaj 38 stopinj. Mhm, "prijetnih" 38 stopinj, je kazal termometer, ko sem se ob štirih vozila proti domu.
Pa sem se zaprla v prijetno ohlajeno hišo in se "vrgla" na 10 kilogramski zaboj s slivami. Letos sem imela srečo. Dobila sem domače. Včeraj utrgane. Fajn zrele. Idealne za slivovo marmelado.
Najprej sem slive oprala in izkoščičila. To opravilo najbolj sovražim, brrrr. Dve uri je trajalo, da sem vsem desetim kilam odstranila koščice.
Izkoščičene in na četrtinke narezane slive sem zmetala v veeeelik lonec, ter jim dodala sladkor in želin. Lonec je tako velik, da sem noter spravila 7 kg izkoščičenih sliv in 2.5 kg sladkorja.
3 kg sliv sem izkoščičila, jih zmiksala v blenderju, jim dodala 1 kg sladkorja in želin, ter mešanico vsipala v drug velik lonec. Skratka, naredila sem džem in zmiksano marmelado.
Marmelado sem kuhala dobre pol ure, ono zmiksano pa nekoliko manj. Nato sem naredila želirni preizkus. Kaj je to? To je preizkus s katerim ugotoviš ali je marmelada kuhana. Žlico marmelade ali dve daš v skledico ali na nizek krožnik, počakaš da se ohladi in če je marmelada trda, je kuhana.
Želirni preizkus je uspel - marmelada je bila kuhana, le še v kozarčke jo je bilo potrebno naliti.
Najprej sem se lotila največje sklede. Z njeno vsebino sem napolnila 12 velikih kozarcev.
Sledila je manjša skleda. Z njo sem napolnila še dodatnih 6 majhnih in velikih kozarcev.
Kozarčke sem zložla na pult, jih pokrila s krpo, pomila za seboj posodo, smuknila v tekaška oblačila in na kratko odbrzela na raztek.
No, pa se bomo spet sladkali z domačo slivovo marmelado. Fajn, a ne?
Vsaj enkrat se podam na raziskovalno pohajkovanje čez otok. Med ogradice, ovce, dračje, metulje in kače. Vsako leto so potke in zidovi bolj zaraščeni. Vprašanje, če se bom naslednje leto še uspela prebiti preko vseh teh zidov in dračja. Nobeden več teh poti ne vzdržuje. Prehodni so le ovčji koridorji. Mogoče bom pa kdaj krenila z mačeto (ha, ha), da si bom očistila teren.
A vseeno je lepo.Vsaj meni.
Maaa, življenje je itak lepo, še posebej ko od njega nič kaj posebnega ne pričakuješ. In se kar dogaja in dogaja - bliskovito in pisano.