Vsaj enkrat se podam na raziskovalno pohajkovanje čez otok. Med ogradice, ovce, dračje, metulje in kače. Vsako leto so potke in zidovi bolj zaraščeni. Vprašanje, če se bom naslednje leto še uspela prebiti preko vseh teh zidov in dračja. Nobeden več teh poti ne vzdržuje. Prehodni so le ovčji koridorji. Mogoče bom pa kdaj krenila z mačeto (ha, ha), da si bom očistila teren.
A vseeno je lepo.Vsaj meni.
Maaa, življenje je itak lepo, še posebej ko od njega nič kaj posebnega ne pričakuješ. In se kar dogaja in dogaja - bliskovito in pisano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar