Pa sem se zaprla v prijetno ohlajeno hišo in se "vrgla" na 10 kilogramski zaboj s slivami. Letos sem imela srečo. Dobila sem domače. Včeraj utrgane. Fajn zrele. Idealne za slivovo marmelado.
Najprej sem slive oprala in izkoščičila. To opravilo najbolj sovražim, brrrr. Dve uri je trajalo, da sem vsem desetim kilam odstranila koščice.
Izkoščičene in na četrtinke narezane slive sem zmetala v veeeelik lonec, ter jim dodala sladkor in želin. Lonec je tako velik, da sem noter spravila 7 kg izkoščičenih sliv in 2.5 kg sladkorja.
3 kg sliv sem izkoščičila, jih zmiksala v blenderju, jim dodala 1 kg sladkorja in želin, ter mešanico vsipala v drug velik lonec. Skratka, naredila sem džem in zmiksano marmelado.
Marmelado sem kuhala dobre pol ure, ono zmiksano pa nekoliko manj. Nato sem naredila želirni preizkus. Kaj je to? To je preizkus s katerim ugotoviš ali je marmelada kuhana. Žlico marmelade ali dve daš v skledico ali na nizek krožnik, počakaš da se ohladi in če je marmelada trda, je kuhana.
Želirni preizkus je uspel - marmelada je bila kuhana, le še v kozarčke jo je bilo potrebno naliti.
Najprej sem se lotila največje sklede. Z njeno vsebino sem napolnila 12 velikih kozarcev.
Sledila je manjša skleda. Z njo sem napolnila še dodatnih 6 majhnih in velikih kozarcev.
Kozarčke sem zložla na pult, jih pokrila s krpo, pomila za seboj posodo, smuknila v tekaška oblačila in na kratko odbrzela na raztek.
No, pa se bomo spet sladkali z domačo slivovo marmelado. Fajn, a ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar