Odločitev, da se s kolesi povzpnemo na vrh Velebita je padla že pred odhodom na morje. Izbrati smo morali le termin, kar pa letos sploh ni bilo lahko. V celotnih počitnicah, se je toooliko dogajalo, da smo uspeli zbrati le 5 dni, ki smo jih preživeli skupaj.
In kako izgleda, ko se v nadobudni moški družbi (Sašo, Matija in moja malenkost) odpraviš s kolesom na Velebit?
večer pred odhodom steče pogovor:
A gremo? Seveda gremo! In že sledi točen izračun že skoraj na sekundo potrebnega časa za posamezne odseke. Po moško. Ko štejejo le sekunde in kdo bo boljši.
Torej, ob 6.00 je vstajanje. Do trajektne luke je 17 km, torej potrebujemo točno xx minut, ka pomeni, da moramo od doma točno ob 7.xx uri. Opa, stoj! Za mene ta izračun ne velja. Mati potrebuje 15 minut fore.
In sem šla. Ob 7.00. Svoj počasen tempo. Kilometer za kilometrom. In že sem bila kakšne tri km pred Žigljenom, ko zaslišim za sabo: Alo mati! Gremo, gremo! Le zviz je naredilo mimo mene in že sta bila mimo.
Na trajektu pade debata o naslednjem odseku in vožnji na vrh Velebita. ... ker, kdor ne prekolesari 1000 višinca v eni uri je itak luzer.
Pa sta se žrtvovala in me spremljala še naslednjih 13 km do Karlobaga. Potem pa gassss. Jaz pa lepo počasu, kot pravi luzer. V svojem tempu meter za metrom navzgor. Iz nule na 990 m. In sem uživala. V prelepih pogledih. Tem višje sem se povzpela, toliko lepši je bil razgled na morje in otoke.
Ej, kako mi je žal, da sem poslušala moške nasvete, ko sem hotela vzeti fotoaprat češ, pa kdo bo to nosil (ja jaz valjda, kdo pa drugi), pa vroče ti bo, če boš imela na hrbtu ruzak, pa saj med vožnjo itak ne moreš slikati, pa to je brezveze,....
Zadnjič, resnično zadjič sem se pustila nasrat. Naslednjič gre fotoaprat definitivno zraven.
A čas je bežal in končno sem se tudi jaz pridevala na vrh. Zaostanek za dedci je bil,..... veeeelik.
Na Velebnem je sledil postanek, malica in kratko uživanje na svežem, hladnem zraku in v prelepih pogledih.
Pa je bilo potrebno ponovno odriniti, se spustiti do morja in ujeti trejekt. V ujemanje trenutkov smo prav zverzirani. Veeedno smo pozni in veeedno se nam mudi. Ta lastnost nas priganja že kot nekekšna stalnica.
Zajahali smo vsak svoj pecikel, se na kratko zapeljali v gruči po cesti, nato se je le še zaslišalo: Ajde mati! Na juriš po bregu navzdol! Najmanj 50 km/h! ... in že sem bila nekje v odzadju in dirkala po hribu navzdol, kolikor sem si pač upala. Točen izračun je bojda pokazal, da sem zaostala le 4 minute.
Včasih pomislim, kakšni norci smo, najprej se matramo in švicamo navzgor kot bedaki, potem pa - trenutek in že si doli. Na brzino in takooo hitro.
In kako izgleda, ko se v nadobudni moški družbi (Sašo, Matija in moja malenkost) odpraviš s kolesom na Velebit?
večer pred odhodom steče pogovor:
A gremo? Seveda gremo! In že sledi točen izračun že skoraj na sekundo potrebnega časa za posamezne odseke. Po moško. Ko štejejo le sekunde in kdo bo boljši.
Torej, ob 6.00 je vstajanje. Do trajektne luke je 17 km, torej potrebujemo točno xx minut, ka pomeni, da moramo od doma točno ob 7.xx uri. Opa, stoj! Za mene ta izračun ne velja. Mati potrebuje 15 minut fore.
In sem šla. Ob 7.00. Svoj počasen tempo. Kilometer za kilometrom. In že sem bila kakšne tri km pred Žigljenom, ko zaslišim za sabo: Alo mati! Gremo, gremo! Le zviz je naredilo mimo mene in že sta bila mimo.
Na trajektu pade debata o naslednjem odseku in vožnji na vrh Velebita. ... ker, kdor ne prekolesari 1000 višinca v eni uri je itak luzer.
Pa sta se žrtvovala in me spremljala še naslednjih 13 km do Karlobaga. Potem pa gassss. Jaz pa lepo počasu, kot pravi luzer. V svojem tempu meter za metrom navzgor. Iz nule na 990 m. In sem uživala. V prelepih pogledih. Tem višje sem se povzpela, toliko lepši je bil razgled na morje in otoke.
Ej, kako mi je žal, da sem poslušala moške nasvete, ko sem hotela vzeti fotoaprat češ, pa kdo bo to nosil (ja jaz valjda, kdo pa drugi), pa vroče ti bo, če boš imela na hrbtu ruzak, pa saj med vožnjo itak ne moreš slikati, pa to je brezveze,....
Zadnjič, resnično zadjič sem se pustila nasrat. Naslednjič gre fotoaprat definitivno zraven.
A čas je bežal in končno sem se tudi jaz pridevala na vrh. Zaostanek za dedci je bil,..... veeeelik.
Na Velebnem je sledil postanek, malica in kratko uživanje na svežem, hladnem zraku in v prelepih pogledih.
Pa je bilo potrebno ponovno odriniti, se spustiti do morja in ujeti trejekt. V ujemanje trenutkov smo prav zverzirani. Veeedno smo pozni in veeedno se nam mudi. Ta lastnost nas priganja že kot nekekšna stalnica.
Zajahali smo vsak svoj pecikel, se na kratko zapeljali v gruči po cesti, nato se je le še zaslišalo: Ajde mati! Na juriš po bregu navzdol! Najmanj 50 km/h! ... in že sem bila nekje v odzadju in dirkala po hribu navzdol, kolikor sem si pač upala. Točen izračun je bojda pokazal, da sem zaostala le 4 minute.
Včasih pomislim, kakšni norci smo, najprej se matramo in švicamo navzgor kot bedaki, potem pa - trenutek in že si doli. Na brzino in takooo hitro.
In potem sledi vedno najhujši zadnji del poti. Ko si že utrujen, ko pred tabo več ni izziva in ko je potrebno le še prikolesariti do doma. In v poletnem času vročina vse le stopnjuje. Ko sredi dneva, v najhujši vročini pritiskaš na pedala in prazniš zalogo pijače, ki te niti malo ne ohladi, saj je vsa topla in neokusna.
A na koncu se ta zadnji del vedno pozabi in ostanejo le lepi spomini, prijetni vtisi in dobro počutje.
A na koncu se ta zadnji del vedno pozabi in ostanejo le lepi spomini, prijetni vtisi in dobro počutje.
(in če imaš zraven fotoaparat ti za spomin ostane še kakšna lepa fotografija. In ne takšna, ki je posneta kar z mobitelom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar