ŠE ENA KOLESARSKA RUNDA PO PAGU

Letošnje kolesarske ture po Pagu sem v glavnem izvajala le v družbi lastnega telesa in misli. Ni bilo nekega velikega zanimanja. Sašo in Matija sta trenirala za državno prvenstvo v Kočevju in jima takšne 100 kilometrske razdalje niso šle v kontekst njunih treningov.

In sem šla. Tokrat do Povljane. Pot me je vodila mimo Novalje, Šimunov in Paga. Za sabo sem pustila tudi paške soline, ter kmalu za tem zavila proti Povljani.

Prvi del poti sem prekolesarila v enem kosu. Bom pa nazaj grede toliko bolj uživala, sem si rekla. V mestu sem sledila tabli Stara Povljana, a do nje nisem prišla, saj je bilo prej konec asfaltirane ceste, po makadamski pa s cestnim kolesom žal ne gre.

Obrnila sem kolo, ter na levi strani uživala v morskih pogledih,

na desni v pogledu na mogočni Velebit.

Kar nisem mogla verjeti, da sem se v tej pusti, kamniti pokrajini zapeljala skozi urejene, neverjetno zelene vinograde in vrtičke.

Nedaleč za tem, ko sem zapustila mesto, me je cesta vodila mimo približno 2 km dolgega zaščitenega močvirnatega predela Veliko Blato, kjer se nahaja ornitološki rezervat.

Včasih kar ne moreš verjeti, kakšno moč ima veter. Drevesa dobijo prav posebno obliko.

Še dobrih 10 kilometrov takšne ravne in puste ceste je bilo pred mano in ponovno sem prečkala mesto Pag.

... se nad Šimuni razgledala po morju in odhitela proti domu.