ISTANBUL MARATON ODLIČNO USPEL

Letos sva si za zadnji cilj v sezoni zadala maraton v Istnbulu. Malo sva res bila skeptična, saj se maraton odvija šele sredi novembra, a letos se resnično nisva imela nad čem pritoževati. Vreme je več kot odlično služilo prav do zadnjega dne. In tudi na dan maratona nam je postreglo s prijetnimi oblačnimi 12-14 stopinjami in v drugi polovici proge celo z rahlim dežjem. 

Tekla sem dosti, a s takšno lahkoto, da se pravzaprav sploh nisem zavedala, da so se tedenski kilometri kar seštevali in seštevali. Vsakih par dni sem srečala kakšnega znanca ali prijatelja, ki se mi je veselo nasmehnil in rekel: "Ej, včeraj pa sem te videl kako tečeš!"
Hja, če me letos niste videli na cesti ali pa kakšni stranski poti na relaciji Ruše - Maribor, potem mislim, da me dolgo več ne boste, ali pa vsaj do drugega leta ne.

V Istanbul sva prispela šele zvečer - dan pred maratonom, odložila torbe v hotelu, se odžejala z njihovim pivom - Efez, pripravila stvari za naslednje jutro, ter se odpravila spat.

Ob šestih zjutraj naju je v hladilniku čakal zajtrk. Pojedla sva vsak svoj kos kruha, popila čaj in vodo, ter se odpravila k Modri mošeji, od koder so avtobusi prevažali tekače iz centra mesta na štart. Istanbul maraton je edini maraton, kjer lahko tečete iz ene celine na drugo. In sicer: start je na azijski strani - pred mostom, ki pelje preko Bosporskega zaliva, medtem ko je cilj v samem jedru starega mesta - to je pred Modro mošejo na Sultanahmed trgu.

Po podatkih organizatorja nas je na vseh tekih startalo približno 19.000. Ob 9.00 se je začelo zares. Stekli smo preko mosta in se pognali v približno 3 km dolg klanec, ki se je nato v manj kot enem kilometru prevesil v strm spust. Nato se je proga izravnala do približno 18-tega kilometra, ko me je, moram priznati, prijetno presenetil še en klanec, ki se je vlekel in vlekel. Stekli smo čez mesto in se ob morju obrnili proti letališču, kjer nas je široka avenija vodila najprej v smeri vetra, nato smo se obrnili in se s kar močnim vetrom v prsi po spolzkem asfaltu, ki ga je povzročilo rahlo rošenje, prebili do 40-tega kilometra. Tam smo se ponovno obrnili v tretji klanec in se s poslednjimi močmi zagrizli v strmino. 

Maratonska proga v Istanbulu ni lahka, po vrhu vsega pa je še vsaj 300 m daljša, kar pri nekem zmernem tempu nanese skoraj minuto in pol dodatnega teka. 

Skratka, tek mi je odlično uspel. Načrtovala sem sicer nekoliko boljši rezultat, a pri tej progi sem z odtečenimi 3:17:06, 16. mestom v absolutno in 3. v kategoriji več kot zadovoljna!!!!

JEEEEE!