16. novembra je v največjem Turškem mestu Istanbul potekal že 36. maraton, katerega sta se udeležila tudi naša sokrajana Vanja Supić in Sašo Meden.
Na maraton, ki se ponaša z zlatim znakom za cestne teke pri Mednarodni zvezi atletskih organizacij (IAAF), sta se zavzeto pripravljala dobre tri mesece in ga na koncu tudi odlično odtekla. Pa ne samo to, na precej zahtevni in nekoliko daljši trasi, sta oba krepko izboljšala svoje osebne rekorde. Sašo je s časom 2:46:25 in prednostjo dobrih 6 minut zmagal v konkurenci 45 -49 let (absolutno je bil 38) , medtem ko je Vanja s časom 3:17:06 zasedla skupno 16. mesto med ženskami in 3. v svoji kategoriji od 45-49 let.
Čestitke obema za ponoven vrhunski rezultat!
Maraton Istanbul skozi Vanjine oči:
Letos sva si za zadnji cilj v sezoni zadala maraton v Istanbulu. Res je, da sva na začetku imela kar nekaj pomislekov glede pozno jesenskih treningov, saj se maraton odvija šele sredi novembra, a letos se resnično nisva imela nad ničemer za pritoževati. Vreme je več kot odlično služilo prav do zadnjega dne. In tudi na dan maratona nam je postreglo s prijetnimi oblačnimi 12-14 stopinjami, v drugi polovici proge celo z rahlim dežjem, ki nas je po eni strani prijetno hladil, po drugi strani pa povzročil mokro, neprijetno na trenutke celo moteče spolzko vozišče oziroma za nas tekaško površino.
Tekla sem dosti, a tokrat s takšno lahkoto, da se pravzaprav sploh nisem zavedala, da so se kilometri kar seštevali in seštevali, tedni pa so minili kot bi mignil. Uf, kolikokrat sem srečala kakšnega znanca ali prijatelja, ki me je nagovoril: "Ej, včeraj pa sem te videl kako tečeš!" Pa sem se vsakemu veselo nasmehnila: »Hja, če me letos niste videli na cesti ali na kakšni stranski poti na relaciji Ruše – Maribor-Ruše, potem mislim, da me dolgo časa več ne boste, ali pa vsaj do drugega leta ne.«
V Istanbul sva prispela šele v soboto zvečer - dan pred maratonom, odložila torbe v hotelu, potešila žejo z odličnim turškim pivom - Efes, pripravila stvari za naslednje jutro, ter se odpravila spat.
Ob šestih zjutraj naju je v hotelski kuhinji že čakal zajtrk. Pojedla sva vsak svoj kos kruha, popila čaj in vodo, ter se odpravila do Modre mošeje na trgu Sultana Ahmeta, od koder so avtobusi prevažali tekače iz centra mesta na štart. Maraton v Istanbulu je namreč edini maraton, kjer proga poteka po dveh kontinentih. In sicer: start je na azijski strani - pred veličastnim visečim mostom preko Bosporskega zaliva, ki povezuje Azijo z Evropo, medtem ko je cilj v samem jedru starega dela mesta - pred Modro mošejo na trgu Sultana Ahmeta.
Ob 9.00 se je začelo zares. Stekli smo preko mosta in se pognali v približno 3 km dolg klanec, ki se je nato v manj kot enem kilometru prevesil v strm spust. Za tem se je proga nekoliko izravnala in nas več ali manj ob obali vodila do znamenitega akvadukta, kjer nas je pričakalo zame eno največjih presenečenj na celotni trasi – drugi klanec. V nekoliko zmanjšanem tempu smo ga premagali, se na drugi strani spustili do morja in se obrnili proti letališču, kjer nas je široka avenija v smeri vetra vodila do 28. km. Tam smo obrnili in se s precej močnim vetrom v prsi po spolzkem asfaltu prebili do 40. kilometra, kjer smo se s poslednjimi močmi zagrizli v ciljni klanec in po dobrih 42-tih kilometrih in pol zaključili vsak svojo tekaško zgodbo.
Maratonska proga v Istanbulu ni lahka, s tremi klanci je konfiguracijsko zelo razgibana in precej zahtevna, po vrhu vsega pa je še vsaj 300 m daljša, kar pri nekem zmernem tempu nanese skoraj minuto in pol dodatnega teka.
A to je maraton. Vsak edinstven, vsak drugačen in vsak piše svojo zgodbo. Zato vem, da mi je kljub temu, da sem načrtovala nekoliko boljši rezultat, tek odlično uspel in zato sem z odtečenim časom in uvrstitvijo več kot zadovoljna!
Tako. Sezona je za vse štiri člane družine Supić – Meden več kot odlično zaključena. Sledi aktivni decembrski počitek, nato pa novim zmagam naproti!
Bravo!
OdgovoriIzbriši