SLABE IN DOBRE STRANI TEKAŠKE POŠKODBE

Za tekaške poškodbe pravijo, da si jih nihče ne želi, a jih vsak dobi. Pravijo tudi, da smo si zanje največkrat krivi sami, da se jim popolnoma ne moremo izogniti in da je zmernost pri vadbi najboljša preventiva.

Sama intenzivno tečem že skoraj 10 let, a moram priznati, da do letošnje pomladi tako rekoč nisem vedela, kaj to pomeni biti poškodovan. Lahko sem tekla kolikor sem hotela, uporabljala sem tekaške copate ne glede na njihovo starost in z njimi pretečene kilometre, izbirala sem terene po svoji lastni intuiciji, skratka v tekaškem smislu sem počela točno to kar si je srce zaželelo. 

Pa je prišla letošnja pomlad in najprej me je obiskala teta gripa. Odpovedala sem se prvi tekmi in se intenzivno posvetila pripravam na Tek trojk. A glej ga zlomka, telo je le pet dni pred tekmo reklo ne in z natrgano mišico smo vse tri ostale doma. Če se danes ozrem pol leta nazaj, lahko z mirno vestjo ugotovim, da se vse stvari v življenju zgodijo z določenim namenom in da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra. 

A sprva ni bilo tako. Najprej so nastopili dnevi jeze, nemoči in krivde. Ja, jezna sem bila, ker sem se na tekmo pripravljala, pridno trenirala in vlagala svoj prosti čas v nekaj kar pa na koncu ni imelo rezultatov, razen poškodbe. Bila sem nemočna, odvisna od fizioterapije in volje svojega telesa, da se obnovi in pozdravi. In kakooooo zelo sem se počutila krivo! Zaradi mene sta morali ostati doma še dve sotekačici, ki sta prav tako vlagali svoj napor v dosego nekega cilja, zato da sta lahko na koncu ostali doma in s kavča navijali. 

A ko je minil čas, ki je pač moral miniti in ko so vse te slabe misli in občutki odplavali stran, sem ugotovila, da je pravzaprav tako moralo biti. Morala sem prisluhniti svojemu telesu in se ustaviti, ter nekoliko zazreti vase. Ja, že dve  leti sem si govorila - umiri se, ne nori več okrog kot podivjana kura, spočij se. A vsako leto me je znova potegnilo. Čar teka in tekmovanj. A letošnje leto je bilo res "na izi". Dva meseca popolne tekaške abstinence in še dva meseca počasnih in le krajših tekov je pomagalo. Mišica se je obnovila in ponovno lahko normalno tečem.

In če sem se na eni strani morala odpovedati teku, sem na drugi strani zajahala svojega belega jeklenega konjička in na njem preživela dva prekrasna pomladanska meseca. Svoj konec sem prekolesarila po dolgem in počez, odkrila kotičke, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo in za konec preživela 4 prekrasne dni v Švicarsko - Italijanskih Alpah. Hja, in če nebi bilo kot je bilo, nisem prepričana, da bi te Alpske kolesarske ture sploh zmogla. A bilo je, kot je moralo biti.

In kaj mi je še dala poškodba? Spoznala sem , kako pomembno je pri naših letih skrbeti za svoje telo, se mu posvečati in ga negovati. Ugotovila sem kako zelo pomaga samomasaža s penastim valjčkom (foam rolerjem), pri čemer je dovolj, če ga vzamem v roke le dvakrat na dan. 15 minut zjutraj in 15 minut zvečer. Učinek je res opazen. 
In še nekaj. Spoznala sem jogo, ki je ena res fajn stvar in mi pomaga odpravljati tekaško zakrčenost, ter sprosti duha in telo.

Skratka ... bilo je kot je moralo biti, saj je vsaka slaba stvar za nekaj dobra.