Z VETROM V LASEH

Kak faj je, če je tekma organizirana na domačem terenu. Odpade pakiranje že prejšnji večer in ni jutranjega hitenja ob skrbi, da kaj ne pozabiš. Enostavno vstaneš, se naješ, pelješ otroke na trening,...

Potem si obuješ tekaške copate in se sprehodiš. 10 minut in že si na prizorišču. Srečaš znane obraze, poklepetaš, se segreješ,.. Ura kar beži in že dobimo znak za štart.

Po bregu navzdol, z vetrom v hrbet, levo, malo navzgor, pa ponovno navzdol in navzgor,... Že je mimo prvi krog. Poženem se še v drugega, da bo 10 km. Mine kar hitro, a ne tako, kot sem si želela. Se pozna, da je šele pomlad, pričetek sezone, forma šele prihaja. In ko na Matijevo vprašanje: "Kak je šlo, mati?", odgovorim: "Tako, tako, še kar.", mi odvrne: "Vse je v glavi!"

Res je ogromno v glavi. Vendar se zgodi kdaj pa kdaj, da glava hoče, pa telo ne gre tako kot bi glava hotela.

Pa vendar, bilo je suuuper!! Tale Vetrov tek.

ZDROBOV SOUFFLE

Se mi zdi, da se dandanes kar rado pozablja na te dobre stare in preproste jedi naših dedkov in babic - narastke. Pa ne vem zakaj je tako. Mogoče zato, ker niso dobre. Mogoče niso "in" ali pa se njihovo ime ne sliši dovolj "fensi".

Kaj vem?

Kaj če bi se jed namesto narastek imenovala soufflé. Zdrobov Soufflé. Ali pa jabolčni soufflé s skuto. Mogoče bi pa potem vžgalo.

Skratka takšen narastek je prav okusna jed. Enostavna, lahka, osvežilna in pripravljena brez večjega napora.

ZDROBOV NARASTEK S SKUTO IN JABOLKI
pšenični zdrob, mleko, ščepec soli, sladkor po okusu, vanili sladkor, 2 jajci, skuta, 3 kisle jabolke, pest rozin, margarina za namastitev pekača

Pšenični zdrob skuham v rahlo osoljenem mleku, ter ga pustim, da se nekoliko ohladi. Medtem očistim in naribam jabolka, ter v ločeni skledi zamešam skuto, rumenjake, sladkor in rozine. Beljake ločim in stepem iz njih trd sneg. Ko je zdrob rahlo ohlajen ga primešam skutini masi ter rahlo primešam še sneg beljakov. Namastim pekač, ga potrosim z drobtinami, ter vanj razporedim polovico skutino-zdrobove mase. Potrosim z naribanimi jabolki in preko njih razporedim še drugo polovico mase. Potrosim z rozinami in postavim pekač v pečico ogreto na 180 stopinj. Pečem približno eno uro.

Zraven ponudim kompot.

OKUSNA IN LAHKA VEČERJA!

(takšno je moje mnenje, moški del družine že čez pol ure stika po hladilniku)

NAUČIMO SE MIGATI

Znova in znova ugotavljam, da se počutim neskončno bolje, če se zmigam - grem teč ali kolesarit. Včasih se mi po teku zdi, da bi lahko premikala celo gore. Že ura teka mi ponudi priložnost, da zbistrim glavo, ponovno pretehtam dnevne odločitve in organiziram svoje misli. Lahko začnem teči brez navdiha, brez volje in utrujena, vendar sem po koncu vedno takoo polna energije in novih idej. Spočita in vesela.

Marsikdo ve, da preveč stresa škodi zdravju in počutju nasploh, zato res nebi smelo biti nikomur in nikdar težko poiskati dovolj navdiha, si natakniti tekaške copate in se odpraviti v naravo.

Le zakaj me miganje tako privlači? Poznam pet dobrih razlogov:

Biološki – tek zmanjša proizvajanje stresnih hormonov, s tem, ko poveča proizvodnjo hormona sreče – endorfina, kar pomeni, da postanem boljše volje – počutim se bajno.

Sproščeno stanje duha – tek v naravi, med drevesi, rožicami, pojočimi ptički,… sprosti duha in me dobesedno začara.

Imunost – z rednim gibanjem lhko zgradim neke vrste odpornost na stres, s čimer postanejo negativni dogodki in situacije mnogo bolj obvladljivi in enostavnejši.

Za zdravje – obstaja cel kup negativnih dogodkov, ki povzročijo stresne situacije. Pravijo, da lahko preveč stresa moti telesno ravnotežje in povzroča simptome, kot so glavobol, bolečine v želodcu, napade panike in zvišan krvni tlak. Marsikje je možno prebrati tudi, da je stres mnogokrat povezan tudi z boleznimi srca in rakom.

Fizično počutje – največja prednost gibanja so zame prav fizične koristi. Če pogledam resnici v oči: več se gibam, bolje se počutim in bolj sem zadovoljna sama s seboj. V želji, po ohranitvi dobrega počutja in lepe postave, telo samo kliče tudi po bolj zdravi prehrani.

Skratka: biti v formi nam vliva samozaupanje, koristi zdravju in izboljša počutje!!

GREMO NA VRT

Za te majhne, komaj prebujajoče rastlinice je pri nas največji krivec najtamlajši. Sejemo, opazujemo novo prebujenje, presajamo, zalivamo in z največjim veseljem pojemo vso zelenjavo, ki zraste na našem malem vrtu.

Koleraba in paradižnik že poganjata na okenski polici.

Tudi rukola je že veselo pokukala na plano.

KAK´ ČEŠKO

Se zgodi kdaj pa kdaj, da se ti stvar ponesreči. Ne uspe, ali ni dobra. Pa to stvar redno delaš. Vsaka dva dni. Brez izjeme.

To se mi je zgodilo prejšnji vikend pri peki kruha. Pa tako sem se potrudila. Zamesila testo iz bele in črne moke. V belo sem dodala sezam, v črno pa bučna in sončnična jedrca. Obe masi sta bili takooo mehki in voljni. Ooo, kako dober kruhec bo ratal. Pa tako lepo je kipnil. In kakšno barvo je imel. Zlato rjavo. Pa kako je narastel! Nastali sta dve taaakšni šturci. Kar sline so se mi cedile!

Prvi grižljaj. Ooooh, groza! Saj ne morem verjeti. Pa saj meni se to ne more zgotiti. Ali pač? Seveda, zakaj pa ne? Vsakemu se to lahko zgodi!

Pozabila sem na sol. Kruh ni slan! In takšen ni dober. Kaj pa zdaj?

Ja nič. Spekla sem novega, tega pa smo porabili za slaasten kruhov cmok. Takšen češki.

ČEŠKI KRUHOV CMOK
star kruh, čebula, 2 jajci, peteršilj, sol, poper, mleko

Kruh narežem na kocke, ga prelijem z mlekom, ter pustim kakšne pol ure, da se namaka. Prepražim čebulo in jo dodam k namočenemu kruhu. V maso ubijem še dve jajci, solim popram in fajn zmešam. Če je masa premehka dodam malo drobtin.

Na čisto kuhinjsko sarvitko potresem drobtine na katere položim cmokovo maso oblikovano v svaljek, ki ga čvrsto ovojem v sarvietko. Stranske konce zavežem z vrvico.

Položim v vrelo in osoljeno vodo, ter kuham približno 30 min. Ko je cmok kuhan, ga položim na pekač, gazo odvijem, cmok pa položim na krožnik ali podolgovat pladenj. Narežem na rezine in serviram.

VELIKONOČNO NABIRANJE NOVIH MOČI

Koliko nove energije, novih idej in zagona ti da takšen podaljšani vikend. Tri dni svežega morskega zraka, sonca in vonja po borovcih je dovolj, da si kot prerojen. Joj, kako paše vsesti se na kolo in prekolesariti otok od severnega do južnega rta. Pa obut tekaške copate in se odpraviti na tek in občudovati stare oljke, žajbelj in vse te rožice, ki že takooo lepo cvetejo.

Večerni pogled proti Lošinju.

Zasneženi vrhovi Velebita

Kamorkoli pogledaš - vsepovsod žajbelj.

Pogled na Pag.

Travnik s cvetočimi divjimi narcisami.

Južni rt otoka Paga.

Nekje vmes, ko sem sopihala po bregu navzgor, me ja spremljal pogled na Šimune.

SLADICA S KORENČKOM

Sreda je bila kot naročena za nekoliko drugačen popoldan. Dež, grdo vreme in teka prosti dan so me namesto na kolo odpeljali v kuhinjo. Že nekaj časa sem se spogledovala z zanimivim receptom in tokrat sem ga preizkusila:

BISKVIT S KORENČKOM
4 jajce, 350 g cvetličnega medu, ščepec soli, 2 žlici mlačne vode, 250 g korenja, 1/2 žličke cimeta, 250 g mletih mandeljev, orehov ali lešnikov, 75 g moke, 1/2 pecilnega praška

Pečiso segrejem na 180 stopinj. Rumenjake, sol, med in vodo penasto zmiksam. Dodam nariban korenček, cimet, mlete lešnike, moko in pecilni prašek, ter ponovno zmiksam. Na koncu dodam sneg štirih beljakov, ki ga počasi in rahlo primešam v maso.

Maso vlijem v namaščen in z drobtinami posut pekač. Pečem približno 50 min. pri 180 stoponjah.

Takšna sladica je primerna tudi za športnike!

TIK PRED NEVIHTO

Kakšen lep popoldan se je kazal, ko sem se preoblačila v svojo tekaško opravo. Tanke tekaške hlače in lahko majčko. Končno brez vseh teh težkih in debelih zimskih cot. Pot me je odpeljala mimo Pekrske gorce in ob vznožju Pohorja v prelepo dolinico, ki vodi proti Meranovem.

Obdana z vinogradi tako z leve kot z desne sem tekla proti soncu, ki je tako prijetno grelo.

A glej ga zlomka. Kaj hitro se je sonček skril in prekrili so ga grdi črni oblaki. Ujela sem torej poslednji trenutek in pobegnila pred nevihto.

TRENIRAJMO TUDI SVOJ UM

Motivacija je hecna stvar. Najverjetneje je marsikdo že ugotovil, da je ima več, ko ni neposredno pred zastavljeno nalogo. Lahko je osvajati vršace in teči maratone, ko so luči ugasnjene in mirno spimo pod odejo. Čisto nekaj drugega pa je, ko smo budni.

Da lahko uresničimo svoje sanje moramo prav tako kot telo, trenirati tudi um. Nihče ne more reči: »Jaz bom postal tekač!« in čez mesec ali dva pridrvi čez ciljno črto maratona. Da postanemo tekač, moramo telo trenirati redno, počasi in čez daljše obdobje. Tudi naš um je potrebno trenirati. Enako kot telo, zmerno, vztrajno in z nagrado za trud v obliki počitka. Tako dosežemo, da um služi našim ciljem, namesto da jih sabotira.

Tekači se zgodaj naučimo, da telo v dobri fizični kondiciji ne gre daleč, če z njim ne teče tudi dobro pripravljen um. Marsikdaj, najpogosteje se to zgodi na mrzel, deževen in vetroven dan, ko bi morali na trening, se zalotimo, kako zremo skozi okno in ugotavljamo, da smo neverjetno nadarjeni za izmišljanje izgovorov. Domislimo se najrazličnejših razlogov zakaj ne moremo ven, v svet, ki se je nenadoma zarotil proti teku. Mogoče pa svet le ni tako nenaklonjen, mogoče smo le nerazpoloženi mi sami.
V takšnih miselnih igricah je en sam samcat igralec, ki je obenem tudi zmagovalec ali poraženec. To smo mi sami.

Zmagamo, če se uspemo prepričati, da nam ni treba storiti česar nočemo in izgubimo, če se izognemo tistemu, kar je potrebno narediti.

ZADNJA PIKASTA BUČA V RIŽOTI

Tako, pa je šla tudi bučna ozimnica. Kot zadnja je ostala le še pikasta buča.

Ker imam za kuharijo vedno takooo malo časa, izbiram hitre in enostavne jedi in recepte. Najraje pa imam jedi pri katerih lahko uporabim domačo zelenjavo. Brez specialnih dodatkov in časovno potratnih predhodnih priprav in postopkov.

Tale bučka je končala v zanimivi sočni rižoti s piščančjim mesom.

BUČNO MESNA RIŽOTA
čebula, buča, piščančja prsa, česen, peteršilj, grah, sol, poper, paprika, riž, parmezan

Na olivnem olju prepražim čebulo, dodadam na kocke narezano piščančje meso in ga zlatorjavo popečem na predhodno prepraženi čebuli. Dodam na kocke narezano bučo, česen, mleto papriko in grah. Podušim, solim in popram, ter zalijem z vodo. Vode dodam le toliko, da so sestavine preplavljene.

Riž skuham posebej. In sicer tako kot testenine. Zavrem lonec osoljene vode in vanjo vsipam skodelico riža. Po približno 15-tih minutah, ko je le-ta še al dente ga odcedim.

Ko je zelenjavno mesna omaka kuhana, vanjo vsipam ustrezno količino riža, ter pustim kakšnih 5 do 10 minut, da se riž fajn napije omake. Zato pa omaka ne sme vsebovati preveč vode, ker se v tem primeru riž preveč napije in postane pocast.

Rižoto posipam z naribanim parmezanom. Jed je pripravljena za pospravit v želodce.