Motivacija je hecna stvar. Najverjetneje je marsikdo že ugotovil, da je ima več, ko ni neposredno pred zastavljeno nalogo. Lahko je osvajati vršace in teči maratone, ko so luči ugasnjene in mirno spimo pod odejo. Čisto nekaj drugega pa je, ko smo budni.
Da lahko uresničimo svoje sanje moramo prav tako kot telo, trenirati tudi um. Nihče ne more reči: »Jaz bom postal tekač!« in čez mesec ali dva pridrvi čez ciljno črto maratona. Da postanemo tekač, moramo telo trenirati redno, počasi in čez daljše obdobje. Tudi naš um je potrebno trenirati. Enako kot telo, zmerno, vztrajno in z nagrado za trud v obliki počitka. Tako dosežemo, da um služi našim ciljem, namesto da jih sabotira.
Tekači se zgodaj naučimo, da telo v dobri fizični kondiciji ne gre daleč, če z njim ne teče tudi dobro pripravljen um. Marsikdaj, najpogosteje se to zgodi na mrzel, deževen in vetroven dan, ko bi morali na trening, se zalotimo, kako zremo skozi okno in ugotavljamo, da smo neverjetno nadarjeni za izmišljanje izgovorov. Domislimo se najrazličnejših razlogov zakaj ne moremo ven, v svet, ki se je nenadoma zarotil proti teku. Mogoče pa svet le ni tako nenaklonjen, mogoče smo le nerazpoloženi mi sami.
V takšnih miselnih igricah je en sam samcat igralec, ki je obenem tudi zmagovalec ali poraženec. To smo mi sami.
Zmagamo, če se uspemo prepričati, da nam ni treba storiti česar nočemo in izgubimo, če se izognemo tistemu, kar je potrebno narediti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar