Čakanje otrok. Danes sem to popoldansko dejavnost opravljala v Slovenski Bistrici. Čakala sem Matijo, da opravi svojo fizioterapevtsko seanso. Izkoristila sem prekrasen popoldan za tek. Mahnila sem jo kar po prvi cesti, ki je nakazala smer stran od naselja - med njive, travnike, polja in drevesa. Kar nekaj časa me je pot vodila po zoprni cesti, ki ji ni bilo videti konca. Že so se mi po glavi podila razmišljanja o slabo izbrani tekaški turi, ko so me z leve strani nežno pozdravili prvi znanilci pomladi.
Vse polno jih je bilo. Trobentice, zvončki, mačice,...
Te vsemogočne bele breze me vedno znova očarajo!
Ob tem prizoru je napočil čas za povratek.
Mimo kmetij
in med rožicami proti koncu.
Ni kaj: POMLAD JE DEFINITIVNO PRED VRATI!
Ni komentarjev:
Objavite komentar