četrtek, 25. november 2010

NOČNO POHAJKOVANJE

Ja, ti večerni teki so res bolj pohajkovanje kakor resni teki. Še posebej ko tečeš po neosvetljeni cesti, skozi temačno pokrajino, kjer okrog ni drugega kakor gozd, travniki in reka, pred tabo pa le cesta z razbrazdano bankino.

Pa se zgodi bližnje srečanje z vozilom in skačeš kot zajec. Malo na cesto, malo na bankino in malo v neznano. Priletiš pač kamor priletiš. Mogoče tudi v jarek.

Oooo, je pa fajn. Sveži zrak dobro dene, pa četudi se nič ne vidi.
Sem najprej mislila, da se mi sanja.

A sem videla, da je res čebeljak.

Za tole železno ograja se skriva graščina. A vidite? Tam odzadaj je.

Pa lučke svetijo okoli nje. A vidite? Lepo je razsvetljena.

Pa ribnik je spredaj in veranda z ličnimi mizicami in stoli. Res.

Print Friendly and PDF

sreda, 24. november 2010

HITRO, SOČNO, MORSKO

Ej kakšen lep dan se je naredil! Sonček, modro nebo,..., misli kar odtavajo na morsko obalo.

A ker je realnost tukaj, na Štajerske, smo si košček morja pač pripeljali v domačo kuhinjo. Ne vem sicer kako naj tole jed poimenujem, a naslovila sem jo tako:

BULGUR "RIŽOTA" Z MORSKIMI SADEŽI
bulgur, olivno olje, česen, žlička moke, morski sadeži, grag, malo vode

Bulgur skuham po navodilu na ovitku. Medtem na drobno nasekljam česen in ga na hitro prepražim na olivnem olju. Dodam žličko moke, zmešam in dodam še odtaljene morske sadeže in grah. Sestavine premešam, zalijem z majhno količino vode in skuham.

Ko sta obe jedi - bulgur in omaka skuhani ju zmešam eno z drugo in serviram. Dekoriram z naribanim parmezanom.




SOČNO, PREDVSEM PA HITRO PRIPRAVLJENO!
Print Friendly and PDF

torek, 23. november 2010

VONJ PO SVEŽEM ZRAKU IN ZAČIMBAH

Uf, kako sem se danes nadihala svežega zraka. Kakšen lep večerni tek sem si privoščila! Obdana z gozdovi, ob žuborečem potoku - to je bil glasen in vzhajajoči luni. Rdeče - oranžno se je svetila izza oblačkov, ko je počasi prihajala na plano. Cesta je kar izginjala pod nogami, ko pa sem imela takšno fino žuborečo družbo, svež zrak in prelep lunin pogled.

Pa so se po teku vonjave kar hitro spremenile. Pospraviti je bilo treba jeseni nabrane začimbe. In sem se lotila.

Najprej sem s tolkačem zdrobila posušene vejice rožmarina. Osmukane seveda.


Zatem se stolkla posušene feferone.


In za konec mi je ostal še posušeni šipek. S tem sem se kar namatrala. Hotela sem imeti zdrobljenega, a se boljše metode kot s tolkačem nisem spomnila. Ali pozna kdo boljšo tehniko drobljenja suhega šipka?

Print Friendly and PDF

ponedeljek, 22. november 2010

NAVALIMO NA KALČKE

Sem prepričana, da ste že potegnili na plano kalilnike in semena, ter pričeli z okenskim vrtnarjenjem! Mi smo jih tudi. In že v skledah nastajajo slastne, sveže in osvežilne salate.


MEŠANA SOLATA S KALČKI IN ČRNO REDKVIJOstročji fižol, kalčki lucerne in mungo fižola, čebula, črna redkev, bučno olje, sol, kis, poper in stale začimbe po okusu

Iz zmrzovalnika vzamem vrečko domačega fižola in ga skuham.
Čebulo očistim in narežem na lističe.
Dodam kalčke lucerne in mungo fižola.

Na vrtu poberem svežo črno redkev (no, seveda tudi kupljena je čisto ok), jo očistim, olupim in naribam.

Sestavine začinim, prelijem z bučnim oljem in kisom, ter zmešam.

SLASTNO!

Print Friendly and PDF

nedelja, 21. november 2010

NEDELJSKI MEGLENI TEK

Tokrat sem na lastne podplate preizkusila raznolikost in prepredenost cestic in gozdnih poti na naših Pohorskih obronkih. Na teku čez Meranovo v Ruše.

Vse lepo in prav. Pot me je vodila od spodnje postaje Vzpenjače, čez Pekre in v Limbušu po cesti za Meranovo. Lepo urejena, široka cesta, z leve in desne obdana s prekrasno urejenimi vinogradi te pripelje prav na Meranovo.

A tam se prava tura šele prične. Naprej te vodi makanadamska cesta, a kam? To nobeden ne ve. Oziroma ja, vejo tisti, ki so tam stalni gostje, ki obvladajo te poti, potke in stezice. Za nas, ki smo pa tam redki obiskovalci, ali se takšnega podviga lotevamo celo prvič, je pa nadaljevanje poti v smeri Ruš ali Pečk ali Loga ena sama velika uganka.

No, pa sem tekla po makanadmski cesti naprej, dokler se nisem prepričala, da je smer popolnoma napačna. Obrnila sem se in tekla nazaj. A kam naj grem? Na prvi najširši poti sem zavila v gozd, po občutku v smer, ki bi lahko vodila proti Rušam. In sem tekla in tekla. Pot je bila široka, gladka, lepa. A glej ga zlomka. Kmalu sem prispela na križišče, kjer se je široka cesta razcepila na dve stezici. Ena je vodila levo, druga malo bolj desno. Ona leva je bila širša, lepše urejena, a nekoliko v napačno smer. Pa sem jo vseeno izbrala. A me ni pripeljala nikamor. Kmalu se je končala. Torej, potrebno je bilo teči nazaj, pa po drugi stezici. Ta me je vodila čez gozd, strmo navzdol. Bila je ozka in na trenutke je izginila. Sem morala kar paziti, da je nisem izgubila pred očmi. Pa še mračiti se je pričelo, in megla je padla,...uf, jaz pa sredi gozda, pojma nisem imela kje, le potok sem čula v dolini in vedela sem,..., če pridem do njega, bom prišla tudi do ceste, pa če moram gaziti ali plavati po vodi.

In res sem prišla do potoka, kjer se je potka ponovno razcepila. V levo je vodila ozka močvirna stezica, v desno pa širša gozdna pot. I le kaj bi? Izbrala sem širšo. V desno. A ponovno,...napaka! Pričela se je vzpenjati nazaj v gozd. Nak, nazaj v hrib pa že nebom tekla sem se odločil in se obrnila nazaj, ter po drugi potki čez njivo prispela direktno v Log. Na asfaltirano cesto, ki te pripelje tudi na Pečke.

A te preizkušnje se bol lotila naslednjič. Podnevi, po svetlem in ko bo lepše vreme. Tokrat sem jo mahnila naravnost domov, saj je bila že tema.

Moram pa priznat - res "lepo" je poskrbljeno, za oznake na teh naših štajerskih "turističnih" poteh. Ali pa tudi ne. Mogoče pa sem se popolnoma napačno lotila današnje ture. Kaj pa vem. A vseeno je bilo fino, le fotoaprat mi je crknil (pojedel baterije).






Print Friendly and PDF

sobota, 20. november 2010

SPREMEMBA PLANA

Na hitro sem morala zaradi drugih obveznosti spremeniti plan današnjega teka. Pa sem jo namesto na Pohorje mahnila na kratek tek čez Selniške sadovnjake.

Sonček se kar ni hotel pokazati in vrha Pohorja tokrat ni bilo za videti.



Čez sadovnjake in v gozd.





Tudi Kozjak se ni prikazal izpod megle in oblakov.




KRATKO A SLADKO.

Print Friendly and PDF

petek, 19. november 2010

MALO NA VELIKEM

Pana cotta - znan italianski desert. V prevodu pomeni pana cotta - kuhana smetana, a desert je po svoji strukturi podoben gostemu pudingu. Pravi, polni okus mu daje sadni preliv.

Ja, in točno tole pana cotto v marsikateri "elitni" restavraciji prodajajo kot vrhunec obilnega obroka.

In ... največja finta je v tem, da je sladica servirana na veeeelikem križniku. Čim večji mora bit. Ni važno ali je okrogel ali podolgovat ali kvadraten, glavno je da je ogromen.

Pa bi si človek po krožniku sodeč mislil: "Le kdo bo sedaj snedel še tole ogromno sladico!"
Pa ni problema. Na sredini krožnika te čaka majhen "pocn" tele čudežne pana cotte, dekoriran z brusnično ali kakšno drugo sadno polivko. A kaj dekoriran. Ornamentiran. Po celem krožniku so prepredene lovke te sadne dekoracije. Čimbolj so razpršene, v obliki zvezde, rožice, drevesa, .... tem bolj "fancy" je.

In tem bolj si jedci mislijo, kakšen višek kuharske mojstrovine je tale čudežna pana cotta, ki so jo dobili na takšnem ogromnem krožniku. Pa ni. Je le ena izmed takooo okusnih in takooo enostavnih sladic, da jo zmore vsak, še tako nevešč kuharski tič.

Priprava je možna tudi v lahki izvedbi - za tiste, ki so na dieti oz. hujšajo.

PANA COTTA - LAHKA VERZIJA
4 dcl navadnega jogurta, 1 dcl mleka, cimet, vanili sladkor, želatina

Sestavite zamešam in segrejem. Preden zavreje vmešam namočeno želatino. Mešam dokler se ne raztopi. Nalijem v kozarčke in ko sladica že dovolj trda, okrasim s segreto jagodno marmelado.




Print Friendly and PDF

četrtek, 18. november 2010

ENAKOMERNO IN DOLGO

Dolg enakomerni tek opravlja več pomembnih fizioloških funkcij. Povečujejo tekačevo sposobnost za izrabljanje kisika iz vdihanega zraka in pošiljanje le-tega preko pljuč, srca in krvnega obtoka v delujoče mišice, kjer se kemična energija pretvori v mehansko.

Prednosti enakomernih dolgih tekov so tudi naslednje:

Množijo se drobne kvrne žilice, kapilare, po katerih kisik potuje v mišice

Zaradi obilnejšega znojenja se izboljša hlajenje telesa.

Zmanjšuje fiziološko obremenitev srčno žilnega sistema v času, ko tekač teče v stanje funkcionalnega ravnovesja – zmerno hitro ali hitro. Krepi tudi mentalno čvrstost, ki je nujna, da tekač še kar teče, ko je že utrujen.

Dolgi enakomerni teki s srčno frekvenco 130-150 utr/min so predvsem aerobni. To pomeni, da količino kisika, ki jo tekač potrebuje zato, da opravi določeno nalogo , telo posrka iz zraka, ki ga tekač vdiha.

Pri tovrstnih tekih je udeležen nizek odstotek tekačeve sposobnosti za maksimalno porabo kisika, zato nastaja zelo malo mlečne kisline in tekač uporablja visok odstotek redečih, tj. počasnih mišičnih vlaken, ki so močno aerobna. Dolgi teki so običajno daljši od 8 km, pri čemer je dolžina odvisna od zmožnosti, izkušenj, letnega časa in tekmovalne razdalje, na katero se tekač pripravlja.

S hitrejšim enakomernim tempom krepimo utripni volumen srca, to je količino krvi, ki jo srce iztisne v krvni obtok z vsakim utripom in s tem nižamo srčno frekvenco v mirovanju, kar pomeni, da je srce močnejše in lahko z manj utripi prečrpa enako količino kot prej z več.

Če 15 – 20 minut tečemo v tempu, ki je med tempom za nasto na 5 ali 10 km, s tem višamo laktatni prag oz. točko, ko se v telesu prične hitreje kopičiti mlečna kislina. Tako postajamo hitrejši tekači, ki se jim v nogah tudi pri hitrejšem tempu ne začne prav kmalu kopičiti mlečna kislina.

Za čimvečjo fiziološko in psihično korist bi morali vsaki teden opraviti en dolg in en kratek enakomerni tek, z intenzivnostjo, ki še ne sproži strmega naraščanja laktata v krvi, zaradi katerega bi morali tempo teka upočasniti ali se celo ustaviti.

Raznolikost na treningih ustrvarimo preprosto tako, da tečemo v spreminjajočem se tempu.









Print Friendly and PDF