NEDELJSKI MEGLENI TEK

Tokrat sem na lastne podplate preizkusila raznolikost in prepredenost cestic in gozdnih poti na naših Pohorskih obronkih. Na teku čez Meranovo v Ruše.

Vse lepo in prav. Pot me je vodila od spodnje postaje Vzpenjače, čez Pekre in v Limbušu po cesti za Meranovo. Lepo urejena, široka cesta, z leve in desne obdana s prekrasno urejenimi vinogradi te pripelje prav na Meranovo.

A tam se prava tura šele prične. Naprej te vodi makanadamska cesta, a kam? To nobeden ne ve. Oziroma ja, vejo tisti, ki so tam stalni gostje, ki obvladajo te poti, potke in stezice. Za nas, ki smo pa tam redki obiskovalci, ali se takšnega podviga lotevamo celo prvič, je pa nadaljevanje poti v smeri Ruš ali Pečk ali Loga ena sama velika uganka.

No, pa sem tekla po makanadmski cesti naprej, dokler se nisem prepričala, da je smer popolnoma napačna. Obrnila sem se in tekla nazaj. A kam naj grem? Na prvi najširši poti sem zavila v gozd, po občutku v smer, ki bi lahko vodila proti Rušam. In sem tekla in tekla. Pot je bila široka, gladka, lepa. A glej ga zlomka. Kmalu sem prispela na križišče, kjer se je široka cesta razcepila na dve stezici. Ena je vodila levo, druga malo bolj desno. Ona leva je bila širša, lepše urejena, a nekoliko v napačno smer. Pa sem jo vseeno izbrala. A me ni pripeljala nikamor. Kmalu se je končala. Torej, potrebno je bilo teči nazaj, pa po drugi stezici. Ta me je vodila čez gozd, strmo navzdol. Bila je ozka in na trenutke je izginila. Sem morala kar paziti, da je nisem izgubila pred očmi. Pa še mračiti se je pričelo, in megla je padla,...uf, jaz pa sredi gozda, pojma nisem imela kje, le potok sem čula v dolini in vedela sem,..., če pridem do njega, bom prišla tudi do ceste, pa če moram gaziti ali plavati po vodi.

In res sem prišla do potoka, kjer se je potka ponovno razcepila. V levo je vodila ozka močvirna stezica, v desno pa širša gozdna pot. I le kaj bi? Izbrala sem širšo. V desno. A ponovno,...napaka! Pričela se je vzpenjati nazaj v gozd. Nak, nazaj v hrib pa že nebom tekla sem se odločil in se obrnila nazaj, ter po drugi potki čez njivo prispela direktno v Log. Na asfaltirano cesto, ki te pripelje tudi na Pečke.

A te preizkušnje se bol lotila naslednjič. Podnevi, po svetlem in ko bo lepše vreme. Tokrat sem jo mahnila naravnost domov, saj je bila že tema.

Moram pa priznat - res "lepo" je poskrbljeno, za oznake na teh naših štajerskih "turističnih" poteh. Ali pa tudi ne. Mogoče pa sem se popolnoma napačno lotila današnje ture. Kaj pa vem. A vseeno je bilo fino, le fotoaprat mi je crknil (pojedel baterije).