KROG ČEZ POHORJE

Kljub soboti, je bila budilka nastavljena na zgodnjo uro. Matija se je odpravljal na tekmo in potreboval je prevoz do Maribora. In ko sem zjutraj opazovala žareče rumeno nastajanje jutra, sem vedela. To bo tekaško obarvan sobotni dopoldan.

Pa sem si rekla:"Ej stara moja, daj se ti malo preizkusi v gorskem teku. Pohorje imaš pred nosom. Povzpni se nanj!"

Pa sem šla. Krožno. Od doma čez Pohorje in nazaj domov - ko pa tako rada tečem le v eno smer.

Oprtana in otovorjena z pijačo, jedačo in telefonom sem se iz naše - Ruške smeri pričela vzpenjati proti Glažuti.

Pri Šarhovi hruški mi je že postalo vroče.

Žive duše nisem srečala vso pot navzgor. Le z ovčkami smo se za trenutek zazrle ena v drugo.

Kako lepi so gozdovi obsijani z jutranjim soncem.

Tekla sem in tekla. Prav fino mi je šlo.

Pri odcepu za Pesker je bil čas za malico.

Malo po malo in že sem bila pred Glažuto.

Hitro sem se razgledala po okolici in koj odbrzela naprej.

Na odseku, kjer pozimi obujemo tekaške smuči sem zavila proti Vzpenjači.

Tokrat nisem gazila po listju, sem ga le teptala.

In tekla proti Vzpenjači.

Kakšne barve! Kakšne sence! To se ne da opisati, to moreš videti.

Kratek postanek, pogled proti Mariboru in že sem brzela v dolino.

Kako prijetno je grelo dopoldansko sonce. In to sredi novembra.

Ej je oblegano tole naše Pohorje iz Mariborske smeri!

Kaj kmalu sem pristala v dolini in pustila Pohorje za seboj. A vam povem, tek navzdol je dosti hujši hot navgor.

Pred mano so bile le še Pekrske gorice in cesta do doma.

TO, JE BILO FINO!