Po dveh tednih tekaške abstinence, ko skupno nisem pretekla več kakor 30 km, sem si danes prav zaželela dopoldanske tekaške sprostitve. Odpravila sem se proti Pohorju.
Ker se bo počasi potrebno navaditi spoštovanja prometnih predpisov, sem omejitev striktno upoštevala. Tek je bil reees počasen.
...in uživala.
Pot me je vodila ob žuboreči Lobnici.
Pa malo po gozdu.
Ej, je bilo strmo, ko sem pogledala navzdol.
In kako je dišalo po odpadlem listju!
Nazaj grede sem izbrala pot skozi gozd.
Uuu, kako sem uživala. Bilo je na debelo postlano z listjem.
Prišla sem do križišča. Kaj pa zdaj? Ali levo v to smer,
ali pa desno?
Odločila sem se za desno smer - proti Lobnici in pred mano se je odprla prava z listjem postlana gozdna avenija.
A lepega je slej ko prej konec in tokrat res ni dolgo trajalo. Bila sem sicer na markirani poti, a zapirala jo je kopica podrtih dreves.
Ej, kako lepo je pri nas poskrbljeno za prehodnost markiranih poti. A so vse takšne?
Sem morala kar visoko dvignit noge, da sem se prebila skozi. A glavno je, da sem uživala, se imela fajn in se nadihala svežega gozdnega zraka.
Za konec, za žejo, pa še nekaj požirkov sveže Pohorske vode.
Čedalje več markiranih poti je takšnih - na žalost. Dogaja se celo, da so celo na delu markirane poti iz Ruš na Areh "prepovedali prečkanje", ker gre za privatno zemljišče. Da ne govorim o vinski poti, ki je prav tako označena. Nekdo si je omislil ograjo in prav tako zaprl pot... Žalostno zgleda stanje na našem koncu...
OdgovoriIzbriši