VENTILACIJA

Količini zraka, ki se na časovno enoto pretaka skozi sapnik, pravimo ventilacija. V mirovanju je ta približno 6 do 8 litrov na minuto, med največjim naporom pa se lahko dvigne tudi preko 150 l/min, pri čemer športniki svoj VO2 max dosežejo že pri okoli 135 l/min. Nad to mejo postane dihanje manj ekonomično. 

Med telesno aktivnostjo vedno izdihujemo takrat, ko se mišice krčijo, vzdihujemo pa takrat, ko se raztezajo. Pri delu z utežmi ne bi smelo biti težav: ko se mišice krčijo in pritiskajo ali dvigajo breme, se zrak iztiska iz pljuč. Kadar je frekvenca gibov velika, denimo pri teku, stvar ni tako enostavna, pomembno pa je, da dihamo v ritmu korakov: nekaj korakov izdihujemo in nekaj korakov vzdihujemo. Elitni tekači pretečejo večinoma razdalj v tekmovalnem tempu dihanja 2/2.
Možne pa so tudi druge kombinacije dihanja med aktivnostjo, različne "dihalne vaje", kot denimo dihanje samo skozi nos ali podaljševanje preplavane ali pretečene razdalje na dah. Nekateri kenijski in etiopijski tekači pred treningom najprej deset minut hodijo, nato pa še deset minut tekajo s hitrostjo hoje s skrajno poglobljenim dihom. Obstaja pa tudi prakticiranje s štiristopenjskim dihanjem: skrajno počasi kar najgloblje vdihniti - zrak zadržati - počasi izdihniti do konca - in spet zadržati. To vse pride zelo prav ob dejstvu, da se konec koncev tudi dihalne mišice lahko precej utrudijo.