Tako sem še enkrat za lokalni spletni (povezava na članek) časopis strnila svoje misli:
16. novembra je v največjem Turškem mestu Istanbul potekal že 36. maraton, katerega sta se udeležila tudi naša sokrajana Vanja Supić in Sašo Meden.
Na maraton, ki se ponaša z zlatim znakom za cestne teke pri Mednarodni zvezi atletskih organizacij (IAAF), sta se zavzeto pripravljala dobre tri mesece in ga na koncu tudi odlično odtekla. Pa ne samo to, na precej zahtevni in nekoliko daljši trasi, sta oba krepko izboljšala svoje osebne rekorde. Sašo je s časom 2:46:25 in prednostjo dobrih 6 minut zmagal v konkurenci 45 -49 let (absolutno je bil 38) , medtem ko je Vanja s časom 3:17:06 zasedla skupno 16. mesto med ženskami in 3. v svoji kategoriji od 45-49 let.
Čestitke obema za ponoven vrhunski rezultat!
Maraton Istanbul skozi Vanjine oči:
Letos sva si za zadnji cilj v sezoni zadala maraton v Istanbulu. Res je, da sva na začetku imela kar nekaj pomislekov glede pozno jesenskih treningov, saj se maraton odvija šele sredi novembra, a letos se resnično nisva imela nad ničemer za pritoževati. Vreme je več kot odlično služilo prav do zadnjega dne. In tudi na dan maratona nam je postreglo s prijetnimi oblačnimi 12-14 stopinjami, v drugi polovici proge celo z rahlim dežjem, ki nas je po eni strani prijetno hladil, po drugi strani pa povzročil mokro, neprijetno na trenutke celo moteče spolzko vozišče oziroma za nas tekaško površino.
Tekla sem dosti, a tokrat s takšno lahkoto, da se pravzaprav sploh nisem zavedala, da so se kilometri kar seštevali in seštevali, tedni pa so minili kot bi mignil. Uf, kolikokrat sem srečala kakšnega znanca ali prijatelja, ki me je nagovoril: "Ej, včeraj pa sem te videl kako tečeš!" Pa sem se vsakemu veselo nasmehnila: »Hja, če me letos niste videli na cesti ali na kakšni stranski poti na relaciji Ruše – Maribor-Ruše, potem mislim, da me dolgo časa več ne boste, ali pa vsaj do drugega leta ne.«
V Istanbul sva prispela šele v soboto zvečer - dan pred maratonom, odložila torbe v hotelu, potešila žejo z odličnim turškim pivom - Efes, pripravila stvari za naslednje jutro, ter se odpravila spat.
Ob šestih zjutraj naju je v hotelski kuhinji že čakal zajtrk. Pojedla sva vsak svoj kos kruha, popila čaj in vodo, ter se odpravila do Modre mošeje na trgu Sultana Ahmeta, od koder so avtobusi prevažali tekače iz centra mesta na štart. Maraton v Istanbulu je namreč edini maraton, kjer proga poteka po dveh kontinentih. In sicer: start je na azijski strani - pred veličastnim visečim mostom preko Bosporskega zaliva, ki povezuje Azijo z Evropo, medtem ko je cilj v samem jedru starega dela mesta - pred Modro mošejo na trgu Sultana Ahmeta.
Ob 9.00 se je začelo zares. Stekli smo preko mosta in se pognali v približno 3 km dolg klanec, ki se je nato v manj kot enem kilometru prevesil v strm spust. Za tem se je proga nekoliko izravnala in nas več ali manj ob obali vodila do znamenitega akvadukta, kjer nas je pričakalo zame eno največjih presenečenj na celotni trasi – drugi klanec. V nekoliko zmanjšanem tempu smo ga premagali, se na drugi strani spustili do morja in se obrnili proti letališču, kjer nas je široka avenija v smeri vetra vodila do 28. km. Tam smo obrnili in se s precej močnim vetrom v prsi po spolzkem asfaltu prebili do 40. kilometra, kjer smo se s poslednjimi močmi zagrizli v ciljni klanec in po dobrih 42-tih kilometrih in pol zaključili vsak svojo tekaško zgodbo.
Maratonska proga v Istanbulu ni lahka, s tremi klanci je konfiguracijsko zelo razgibana in precej zahtevna, po vrhu vsega pa je še vsaj 300 m daljša, kar pri nekem zmernem tempu nanese skoraj minuto in pol dodatnega teka.
A to je maraton. Vsak edinstven, vsak drugačen in vsak piše svojo zgodbo. Zato vem, da mi je kljub temu, da sem načrtovala nekoliko boljši rezultat, tek odlično uspel in zato sem z odtečenim časom in uvrstitvijo več kot zadovoljna!
Tako. Sezona je za vse štiri člane družine Supić – Meden več kot odlično zaključena. Sledi aktivni decembrski počitek, nato pa novim zmagam naproti!
Včasih se mi zdi, da nisi in in da nisi "fensi", če ne kuhaš nekih odpičenih jedi, če ne mešaš čudnih okusov in ne serviraš hrane kot največji svetovni umetnik. Pa sem se zato odločila, da spečem čisto navadno jabolčno pito in to s pomočjo sestre Vendeline. No, recept sem sicer nekoliko priredila, a še vedno je bila čisto navadna pita.
JABOLČNA PITA Z OREHI
Sestavine:
Krhko testo:
- 35 dag moke - uporabila sem polnozrnato
- 1/2 pecilnega praška
- 12 dag sladkorja vprahu (uporabila sem 10 dag navadnega sladkorja)
- sesekljana limonina lupinica (nisem je imela)
- 1 vanili sladkor
- 15 dag masla (10 dag kokosovega masla)
- 2 rumenjaka
- 4 žlice kisle smetane ali mleka (dodala sem navadni jogurt)
Nadev:
- 1 kg jabolk
- 8 dag sladkorja
- 1 žlica drobtin (dodala sem cca. 10 dag mletih orehov)
- 6 dag masla (tudi brez njega gre)
- 1 žlica ruma (žal ga nimamo)
- dodala sem tudi cimet
V skledo damo moko, pecilni prašek, sladkor, limonino lupinico, vanilijo in maslo. Maslo in moko najprej stremo, nato dodamo rumenjaka in smetano, ter zmesimo testo. (Sama sem maslo kar stopila in ga primešala vsem ostalim sestavinam).
Testo razdelimo na dva dela in ga razvaljamo. (Uporabila sem 2/3 testa in ga s pestjo enakomerno razgrnila po namaščenem pekaču).
Z eno testeno ploščo obložimo malo namazan okrogel pekač tako, da so robovi pekača obloženi za centimeter visoko. Na testo razgrnemo jabolčni nadev. Po vrhu naložimo drugo plast testa (sama sem iz preostalega testa zvila svaljke in jih v obliki mreže zložila preko jabolčnega nadeva) in pečemo 60 minut pri 180 stopinjah.
Nadev: Jabolka olupimo, nastrgamo na listke, pomešamo s sladkorjem, popraženimi drobtinami in rumom (Jaz sem jabolka očistila, naribala, ter pomešala s sladkorjem, orehi in cimetom).
Tudi sestra Vendelina pravi, da je jabolčna pita boljša, če na testo najprej damo 3 žlice orehovega nadeva. Jaz pa sem orehe kar zmešala k jabolkam.
Ženski trebušni smeh je pojav, ki se navadno zgodi, ko moških ni zraven. Spontan, nepričakovan skupen gost se pogosto pojavi sredi zelo stvarnega in tehtnega pogovora. Smeh izbruhe kot odziv na zaupane osebne zgodbe, ki opisujejo pretekle trenutke zadrege ali zmagoslavja in bi se lahko pripetile katerikoli. Zgodbe in smeh se stopnjujejo in žuborijo in kmalu nastopi stanje vsesplošnega veselja. V smehu se pretakajo endorfini, zdravljenje in dobrodejne molekule čustev. Babe se skupaj najpogosteje nasmejejo do solz, saj vedo, kdaj jih obdajajo podobno srčne ženske in jim ni treba ohranjati persone.
Moški radi obtožujejo ženske, da nimamo smisla za humor, ker se ne smejemo šalam, ki se njih zdijo smešne. Freudova analiza humorja pojasnjuje, zakaj se mogoče ne smejijo (zlasti ko je usmerjen na ženske). Mnogi odrasli moški se zabavajo ob šalah, kakršne si pripovedujejo fantički in sodijo v straniščni humor. Punčke in odrasle ženske ne razumemo zakaj.
Dobro počutje, ki privablja smeh v krogu žensk, izhaja iz občutka, da si med svojimi; ne glede na to, kako globoko ljubimo nekatere moške, jih pogosto občutimo kot ločeno vrsto. Babji smeh izvira iz globokega vrelca občutkov. Izraža zmagoslavje duha in duše nad tistim, kar bi nas lahko zlomilo ali zagrenilo; izraža, da nas tisto, kar se je ali ni zgodilo, ni spremenilo v tarnavke. Včasih se približa obešenjaškemu humorju; da smo še vedno tu in se skupaj smejimo, ne glede na to, koliko smo stare ali v kakšnem stanju smo. Veselost je spontan izraz svobode in proslajvljanje.
Letos sva si za zadnji cilj v sezoni zadala maraton v Istnbulu. Malo sva res bila skeptična, saj se maraton odvija šele sredi novembra, a letos se resnično nisva imela nad čem pritoževati. Vreme je več kot odlično služilo prav do zadnjega dne. In tudi na dan maratona nam je postreglo s prijetnimi oblačnimi 12-14 stopinjami in v drugi polovici proge celo z rahlim dežjem.
Tekla sem dosti, a s takšno lahkoto, da se pravzaprav sploh nisem zavedala, da so se tedenski kilometri kar seštevali in seštevali. Vsakih par dni sem srečala kakšnega znanca ali prijatelja, ki se mi je veselo nasmehnil in rekel: "Ej, včeraj pa sem te videl kako tečeš!"
Hja, če me letos niste videli na cesti ali pa kakšni stranski poti na relaciji Ruše - Maribor, potem mislim, da me dolgo več ne boste, ali pa vsaj do drugega leta ne.
V Istanbul sva prispela šele zvečer - dan pred maratonom, odložila torbe v hotelu, se odžejala z njihovim pivom - Efez, pripravila stvari za naslednje jutro, ter se odpravila spat.
Ob šestih zjutraj naju je v hladilniku čakal zajtrk. Pojedla sva vsak svoj kos kruha, popila čaj in vodo, ter se odpravila k Modri mošeji, od koder so avtobusi prevažali tekače iz centra mesta na štart. Istanbul maraton je edini maraton, kjer lahko tečete iz ene celine na drugo. In sicer: start je na azijski strani - pred mostom, ki pelje preko Bosporskega zaliva, medtem ko je cilj v samem jedru starega mesta - to je pred Modro mošejo na Sultanahmed trgu.
Po podatkih organizatorja nas je na vseh tekih startalo približno 19.000. Ob 9.00 se je začelo zares. Stekli smo preko mosta in se pognali v približno 3 km dolg klanec, ki se je nato v manj kot enem kilometru prevesil v strm spust. Nato se je proga izravnala do približno 18-tega kilometra, ko me je, moram priznati, prijetno presenetil še en klanec, ki se je vlekel in vlekel. Stekli smo čez mesto in se ob morju obrnili proti letališču, kjer nas je široka avenija vodila najprej v smeri vetra, nato smo se obrnili in se s kar močnim vetrom v prsi po spolzkem asfaltu, ki ga je povzročilo rahlo rošenje, prebili do 40-tega kilometra. Tam smo se ponovno obrnili v tretji klanec in se s poslednjimi močmi zagrizli v strmino.
Maratonska proga v Istanbulu ni lahka, po vrhu vsega pa je še vsaj 300 m daljša, kar pri nekem zmernem tempu nanese skoraj minuto in pol dodatnega teka.
Skratka, tek mi je odlično uspel. Načrtovala sem sicer nekoliko boljši rezultat, a pri tej progi sem z odtečenimi 3:17:06, 16. mestom v absolutno in 3. v kategoriji več kot zadovoljna!!!!
JEEEEE!
Največkrat pečem nmešane kruhe iz polnozrnate, ržene ali pa ajdove moke z dodatki raznih semen, orehov ali pa ovsenih kosmičev. Tokrat pa sem se odločila, da spečem navaden beli kruh, a mi roke vseeno niso dale miru - dodala sem chia semena.
KRUH S CHIA SEMENI
Sestavine:
- 700 g gladke bele moke
- 1 kocka svežega kvasa
- 1 žlička sladkorja
- kozarec vroče vode
- 1 žlička soli
- 1 žlica olivnega olja
- cca. 3 dcl vroče vode
- pest chia semen
Chia semena sem namočila v vroči vodi in počakala kakšnih 20 minut, da so se nekoliko napila. Semena so stvorila okrog sebe nakakakšen želatinasti ovoj, tako da sem dobila dokaj želatinasto zmes.
Moko sem presejala v skledo, vanjo naredila jamico in noter nadrobila kvas. Posula sem ga s sladkorjem in jamico do vrha zalila z vročo vodo. Ko je kvasec narastel, sem dodala sol, olje, preostalo vodo in semena, ter zgnetla testo.
Prekrila sem ga s kuhinjsko krpo in ga pustila cca. 1 uro, da vzhaja.
Nato sem testo ponovno preglnetla, oblikovala štruco, ter jo položila na pekač. Pokrila sem jo s kuhinjsko krpo, vklopila pečico in počakala, da se le-ta segreje na 250 stopinj. Nato sem kruh 3-4 krat zarezala in pekač potisnila v pečico.
Prvih 15 minut, sem kruh pekla na najvišji temperaturi, nato pa sem jo zmanjšala na 200 stopinj, počakala še cca. 30 minut in domači kruhek je prijetno zadišal iz pečice.
Kruh sem položila na rešetko, počakala, da se ohladi in ga pospravila v vrečko. Zjutraj smo si privoščili vsak svojo rezino domačega kruha.
