NORO!

Zakaj pravzaprav tečem?

Zato, ker v tem uživam.
Zato, ker se tako sproščam in očistim glavo od vseh grdih misli.
Zato, ker je to moj način rekreacije.
Zato, ker si tako privoščim uro ali dve druženja same s seboj.

Tečem, ker mi je to izziv.
Tečem zato, da dokažem sebi, da zmorem.
Tečem tudi zato, ker uživam v tem, da nekaj dosežem.
Tečem, da drugim pokažem, da se da.

S tekom spoznavam nove ljudi.
S tekom odkrivam, kako prijetno je ljudstvo tekačev.
S tekom prav tako odkrivam nove kraje.
S tekom skrbim za dobro počutje.

Tek me polni z energijo.
Tek me dela veselo.
Tek mi zapolni še tisto malo prostega časa, ki ga imam.

In ne nazadnje - tek poskrbi za obilo osebnega zadovoljstva, še posebej, kadar je trud poplačan z dobrim rezultatom na tekmi.

Jaaaa, 3:12:45 je namreč čas, katerega sem minuli vikend potrebovala, da sem prečkala ciljno črto maratona v Valenciji! Ja, in to je čas, ki me je ponesel na tretje mesto med okrog 450 tekačicami v moji kategoriji. Ja, in to je čas, ki sem ga dosegla med približno 18.000 maratonci.