Čeprav je nad pokrajino legla gosta megla, bo dan lep, sončen in topel. A nisem prava. To čutim že ves teden. To čutim tudi danes zjutraj.
Vstanem. Pripravim zajtrk, ki mora biti na tekmovalni dan vsaj 2 - 3 ure pred štartom, popijem limonado in kavo, pripravim stvari in se odpravim.
Uvod v tekmo je vedno enak, le kraj je mnogokrat različen. Dvig štartne številki, sprehod, kramljanje s prijatelji, preoblačenje in pred štartom še dolgo segrevanje.
Telo se polni z adrenalinom, ura je pripravljena, premikamo se proti štartni liniji. Še malo in pričelo se bo odštevanje. 10, 9, 8, ... gremo!
Vklopim štoparico in se poženem preko štartne linije. Lovim željeni tempo, a mi nikakor ne uspe. Prvi kilometer je počasen, drugi noro prehiter, spet tretji nekoliko len, a v četrtem mi uspe. Brezskrbno in zadovoljno zaplavam v svoj ritem in v trenutku, ko pomislim kako mi je fajn, kako mi leti in kako bom takšen tempo držala do konca, se trasa postavi pokonci. Klanec! Kaaaj? Kaj je to? Pa saj je organizator reklamiral traso kot pretežno ravninsko. A to je vse kaj drugega, in definitivno ni ravno.
Kilometri minevajo, tempo pada, noge trpijo, glava še bolj. Klancii mi ne ležijo. Nikoli mi niso in če nebi letos oddelala trail maratona na domačem bregu bi hodila. Ja, hodila bi.
Na 13. kilometru komaj prilezem do vrha kucla, proga se obrne navzdol, tečem in že v sebi proslavjam konec vzpetin. A glej ga zlomka. Nisem še dobro zaključila misli, ko sem ponovno med klanci, na blatni razbrazdani makadamski cesti, iščem prostor za korak in ponovno tečem navzgor. Ja nič. Sprijaznim se s progo, vklopim možgane na off, noge me še komaj nesejo in edini cilj mi postane prispeti do cilja.
Poslednji kilometri. Sonce, vročina, morje, navijači in tehnično osebje, ki me usmerja zdaj levo, zdaj desno, pa spet naravnost. Še malo. Zadnji kilometer. Uf, komaj še gre. Še 500 metrov. Pa ne že spet klanec! Ok. Bom zmogla. Jaaaa, že vidim cilj in slišim svoje navijačice. Dvignem roke, pomaham, se nasmehnem in prečkam ciljno preprogo. Ustavim štoparico in sem vesela, da je konec. V cilj sem pritekla kot druga tekačica.
Uf. Ni bilo lahko. Bilo je težko, zelo težko. A nič hudega. Takšne preizkušnje so najboljše. Dajo ti novega zagona, te dvignejo na višji nivo, jeza in nezadovoljstvo pa te še z večjo vnemo ženeta naprej proti zastavljenemu cilju. In ta je .... maraton.
Ni komentarjev:
Objavite komentar