NE ZAPRAVIM MNOGOKRAT 100 € ZA ČEVLJE,
A KADAR JIH,
JE TO ZA TEKAŠKE!
sreda, 29. november 2017
ponedeljek, 27. november 2017
EKSPLOZIJA RDEČIH ROŽIC
Naj še kdo reče karkoli, a črno rdeča kombinacija je vedno in, vedno moderna in vedno elegantna. In tele kvačkane rožice v rdečih odtenkih se kar zlijejo na črno pleteno kapo. Za nameček pa je dodan še plišasti cofek.
Pa še kratek filmček:
Pa še kratek filmček:
petek, 24. november 2017
ATLETSKO STOPALO - 1. del
ŽŽe ime obolenja kažže na to, da pogosto prizadene atlete, še zlasti ob nezadostnem in nerednem sušenju kožže stopal in med prsti nog, ki naj bi ga dosledno izvedli po končani športni dejavnosti.
Atletsko stopalo je prav tako pogosta nadloga pohodnikov in vojakov, ki prebijejo veliko dni v tesnih obuvalih in neugodnih higienskih razmerah.
Vendar to ne velja samo za te osebe. Obolenje pogosto prizadene tudi lene in nedejavne ljudi.
O atletskem stopalu govorimo, kadar opažžamo glivično vnetje kožže stopal, najpogosteje predelov med prsti. Je dokaj pogosto; menimo, da se tako rekoč pri vsakem človeku pojavi vsaj enkrat v žživljenju.
Atletsko stopalo se najpogosteje pojavlja pri najstnikih in odraslih moških, redkeje pa ga opažžamo pri žženskah in otrocih, mlajših od dvanajst let. Zdravljenje je sicer preprosto in učinkovito, vendar se lahko okužžba kožže na stopalih po uspešnem zdravljenju kadar koli ponovi. Večino prizadetih doleti to obolenje enkrat v žživljenju, pri nekaterih pa je zaradi nekaterih drugih dejavnikov ponavljajoča se težžava, ki jo je treba večkrat zdraviti.
Glivično okužžbo kože mnogi povezujejo s pomanjkljivo ali neprimerno nego in higienskimi navadami, vendar to v večini primerov ne velja. Na nastanek obolenja vplivajo številni dejavniki, na primer povečana vlažnost kože, določena kislost in povišana temperatura. Na te dejavnike vplivajo razne dejavnosti, delovne razmere, nekatera oblačila ali obuvala. Dolgotrajno delo v nekem okolju, dejavno ukvarjanje s športom, pri katerem je treba nositi določena oblačila in obuvalo, lahko dodatno spremenijo kožžo.
Zaradi tesnega prileganja obuval, ki preprečujejo krožženje zraka, ter neprimernih materialov in njihove neprepustnosti se poveča znojenje kožže. Tako se ustvari ugodno okolje za rast in razmnoževanje glivic. Sintetični materiali, ki ne »dihajo«, lahko stanje dodatno poslabšajo.
Strokovni izraz za glivično okužžbo stopala je Tinea pedis. Atletsko stopalo je ena od oblik glivičnih okužžb stopala. Povzroča ga več vrst glivic. Tem mikroorganizmom, ki so podobni rastlinam, omogoča človeška kožža v nekaterih razmerah ugodno okolje za rast in razmnožževanje. Glivice žživahno rastejo v temnem, vlažnem in toplem okolju.
Okužžba nastopi šele, ko glivične spore, ki se nahajajo v našem okolju, pridejo v stik s kožžo. Podobno kot rastlinska semena v toplem in vlažnem okolju vzklijejo in se začnejo razvijati v rastlino, se tudi spore v takem okolju spremenijo, glivični elementi pa se razrasejo v zgornjih plasteh kožže in povzročijo njeno vnetje. To opažžamo kot rdečino in luščenje, ki se jima pridružžita srbenje in skelenje. Te spremembe imenujemo atletsko stopalo.
ZAKAJ NASTANE ATLETSKO STOPALO
VlaŽžno okolje, povečano znojenje in tesno, neprimerno zračeno okolje predstavljajo idealne razmere za razvoj glivičnega vnetnega obolenja oziroma nastanek atletskega stopala.
Na razmočene in zmehčane predele med prsti in v kožnih gubah, kjer se kožža že sicer drgne, se glivice zlahka naselijo, zato je treba tem predelom nameniti posebno pozornost. Še posebno pozorni morajo biti zaradi dolgotrajne nošnje športne obutve športniki (na primer atleti in nogometaši).
Z drugimi besedami, potne noge, tesna obuvala, v glavnem športni copati, sintetične nogavice, nezadostno brisanje nog po kopanju ali prhanju, plavanju ali rekreaciji lahko vodijo v nastanek atletskega stopala. Če temu prištejemo še hojo z golimi nogami v garderobah, telovadnicah ali ob bazenih, je verjetnost okužžbe še večja.
K nastanku obolenja ali njegovemu ponavljanju lahko pri nekaterih posameznikih prispevajo še nekatere druge zdravstvene težžave, na primer bolezni perifernega ožžilja, ortopedske nepravilnosti stopala, sladkorna bolezen, obolenje perifernega žživčevja, včasih imunska oslabelost organizma ali težžave s ščitnico.
Glivično obolenje stopal (atletsko stopalo) je nalezljivo, saj se v prizadeti kožži nahajajo mnogi glivični elementi, ki se lahko prenesejo na drugega človeka ali v okolico, kjer okužženi hodi brez primernega obuvala.
Vir: Dnevnik tekača III
Atletsko stopalo je prav tako pogosta nadloga pohodnikov in vojakov, ki prebijejo veliko dni v tesnih obuvalih in neugodnih higienskih razmerah.
Vendar to ne velja samo za te osebe. Obolenje pogosto prizadene tudi lene in nedejavne ljudi.
O atletskem stopalu govorimo, kadar opažžamo glivično vnetje kožže stopal, najpogosteje predelov med prsti. Je dokaj pogosto; menimo, da se tako rekoč pri vsakem človeku pojavi vsaj enkrat v žživljenju.
Atletsko stopalo se najpogosteje pojavlja pri najstnikih in odraslih moških, redkeje pa ga opažžamo pri žženskah in otrocih, mlajših od dvanajst let. Zdravljenje je sicer preprosto in učinkovito, vendar se lahko okužžba kožže na stopalih po uspešnem zdravljenju kadar koli ponovi. Večino prizadetih doleti to obolenje enkrat v žživljenju, pri nekaterih pa je zaradi nekaterih drugih dejavnikov ponavljajoča se težžava, ki jo je treba večkrat zdraviti.
Glivično okužžbo kože mnogi povezujejo s pomanjkljivo ali neprimerno nego in higienskimi navadami, vendar to v večini primerov ne velja. Na nastanek obolenja vplivajo številni dejavniki, na primer povečana vlažnost kože, določena kislost in povišana temperatura. Na te dejavnike vplivajo razne dejavnosti, delovne razmere, nekatera oblačila ali obuvala. Dolgotrajno delo v nekem okolju, dejavno ukvarjanje s športom, pri katerem je treba nositi določena oblačila in obuvalo, lahko dodatno spremenijo kožžo.
Zaradi tesnega prileganja obuval, ki preprečujejo krožženje zraka, ter neprimernih materialov in njihove neprepustnosti se poveča znojenje kožže. Tako se ustvari ugodno okolje za rast in razmnoževanje glivic. Sintetični materiali, ki ne »dihajo«, lahko stanje dodatno poslabšajo.
Strokovni izraz za glivično okužžbo stopala je Tinea pedis. Atletsko stopalo je ena od oblik glivičnih okužžb stopala. Povzroča ga več vrst glivic. Tem mikroorganizmom, ki so podobni rastlinam, omogoča človeška kožža v nekaterih razmerah ugodno okolje za rast in razmnožževanje. Glivice žživahno rastejo v temnem, vlažnem in toplem okolju.
Okužžba nastopi šele, ko glivične spore, ki se nahajajo v našem okolju, pridejo v stik s kožžo. Podobno kot rastlinska semena v toplem in vlažnem okolju vzklijejo in se začnejo razvijati v rastlino, se tudi spore v takem okolju spremenijo, glivični elementi pa se razrasejo v zgornjih plasteh kožže in povzročijo njeno vnetje. To opažžamo kot rdečino in luščenje, ki se jima pridružžita srbenje in skelenje. Te spremembe imenujemo atletsko stopalo.
ZAKAJ NASTANE ATLETSKO STOPALO
VlaŽžno okolje, povečano znojenje in tesno, neprimerno zračeno okolje predstavljajo idealne razmere za razvoj glivičnega vnetnega obolenja oziroma nastanek atletskega stopala.
Na razmočene in zmehčane predele med prsti in v kožnih gubah, kjer se kožža že sicer drgne, se glivice zlahka naselijo, zato je treba tem predelom nameniti posebno pozornost. Še posebno pozorni morajo biti zaradi dolgotrajne nošnje športne obutve športniki (na primer atleti in nogometaši).
Z drugimi besedami, potne noge, tesna obuvala, v glavnem športni copati, sintetične nogavice, nezadostno brisanje nog po kopanju ali prhanju, plavanju ali rekreaciji lahko vodijo v nastanek atletskega stopala. Če temu prištejemo še hojo z golimi nogami v garderobah, telovadnicah ali ob bazenih, je verjetnost okužžbe še večja.
K nastanku obolenja ali njegovemu ponavljanju lahko pri nekaterih posameznikih prispevajo še nekatere druge zdravstvene težžave, na primer bolezni perifernega ožžilja, ortopedske nepravilnosti stopala, sladkorna bolezen, obolenje perifernega žživčevja, včasih imunska oslabelost organizma ali težžave s ščitnico.
Glivično obolenje stopal (atletsko stopalo) je nalezljivo, saj se v prizadeti kožži nahajajo mnogi glivični elementi, ki se lahko prenesejo na drugega človeka ali v okolico, kjer okužženi hodi brez primernega obuvala.
Vir: Dnevnik tekača III
četrtek, 23. november 2017
ZAKAJ TEČEM?
Tek je ena od elementarnih oblik človekove motorične dejavnosti. Je osnovna oblika športa in temeljna oblika atletike. Poleg hoje je najlažje dostopen način gibanja, predvsem pa sprostitev in način kako se čim bolj preprosto izogniti stresu.
A zakaj pravzaprav tečem?
Ker me tek sprošča, razbistri misli in umiri duha.
Ker me to veseli, mi je fajn in v tem res uživam.
Ker ni boljšega občutka, ko se po petih, desetih ali štiridesetih pretečenih kilometrih vrnem domov, sezujem superge in vem, da sem naredila nekaj zase, za svoje zadovoljstvo, za svojo srečo in ne nazadnje tudi za svojo družino. Saj ... če je mati zadovoljna, so vsi zadovoljni, a ne?
Ker je nekaj najboljšega, ko se po teku postaviš pod tuš in se "do kraja" oblivaš s toplo vodo. In ne nazadnje, ker to počnem zase.
Pravijo, da je prvi najtežji in da ga ne pozabiš nikoli. In res, prvega teka ne bom pozabila nikoli. Obula sem superge, ne vem več kaj sem oblekla, a točno se spomnim, da sem po dveh kilometrih teka in hoje (hoje in teka) bila prepričana, da ni hujšega športa na svetu kot je tek.
Ugotovila sem, da to nikakor ni aktivnost zame.
Pa sem nadaljevala. Vedela sem, da moram nadaljevati, da moram vztrajati, da mora miganje postati del mojega življenja, da moram pri nekaj več kot 35 letih pričeti skrbeti tudi za svoje zdravje, ...
In je šlo. Počasi, včasih zelo počasi, a vztrajno. Dvakrat na teden, trikrat na teden, petkrat na teden, ... do maratona. Gnala me je zgolj trma in me še žene.
Danes mi ni žal. Brez teka, kolesarjenja in miganja si življenja več ne znam prestavljati.
In tako je prav. Morda kdaj pretiravam, a to potrebujem. Miganje me sprosti in v tem uživam. Je že res, da moram večkrat prebroditi krizo, utrujenost in lenobo, a moje telo potrebuje svež zrak, oko potrebuje pogled na drevesa in rožice, uho je srečno ko posluša petje ptičkov in žuborenje potokov, možgani se umirijo v objemu narave, telo pa je za vso gibanje še kako hvaležno.
Gibanje je zdravje. In za takšno zdravje NI potrebno veliko časa, potrebna je le vztrajnost. Že hoja v trgovino in nazaj, je lahko del dnevnega miganja. In ne glede na starost, kilograme, TER postavo - telo nas bo nagradilo z boljšim počutjem, zdravjem in dodatno energijo.
Zato ... migajte, migajte, migajte in bodite aktivni!
A zakaj pravzaprav tečem?
Ker me tek sprošča, razbistri misli in umiri duha.
Ker me to veseli, mi je fajn in v tem res uživam.
Ker ni boljšega občutka, ko se po petih, desetih ali štiridesetih pretečenih kilometrih vrnem domov, sezujem superge in vem, da sem naredila nekaj zase, za svoje zadovoljstvo, za svojo srečo in ne nazadnje tudi za svojo družino. Saj ... če je mati zadovoljna, so vsi zadovoljni, a ne?
Ker je nekaj najboljšega, ko se po teku postaviš pod tuš in se "do kraja" oblivaš s toplo vodo. In ne nazadnje, ker to počnem zase.
Pravijo, da je prvi najtežji in da ga ne pozabiš nikoli. In res, prvega teka ne bom pozabila nikoli. Obula sem superge, ne vem več kaj sem oblekla, a točno se spomnim, da sem po dveh kilometrih teka in hoje (hoje in teka) bila prepričana, da ni hujšega športa na svetu kot je tek.
Ugotovila sem, da to nikakor ni aktivnost zame.
Pa sem nadaljevala. Vedela sem, da moram nadaljevati, da moram vztrajati, da mora miganje postati del mojega življenja, da moram pri nekaj več kot 35 letih pričeti skrbeti tudi za svoje zdravje, ...
In je šlo. Počasi, včasih zelo počasi, a vztrajno. Dvakrat na teden, trikrat na teden, petkrat na teden, ... do maratona. Gnala me je zgolj trma in me še žene.
Danes mi ni žal. Brez teka, kolesarjenja in miganja si življenja več ne znam prestavljati.
In tako je prav. Morda kdaj pretiravam, a to potrebujem. Miganje me sprosti in v tem uživam. Je že res, da moram večkrat prebroditi krizo, utrujenost in lenobo, a moje telo potrebuje svež zrak, oko potrebuje pogled na drevesa in rožice, uho je srečno ko posluša petje ptičkov in žuborenje potokov, možgani se umirijo v objemu narave, telo pa je za vso gibanje še kako hvaležno.
Gibanje je zdravje. In za takšno zdravje NI potrebno veliko časa, potrebna je le vztrajnost. Že hoja v trgovino in nazaj, je lahko del dnevnega miganja. In ne glede na starost, kilograme, TER postavo - telo nas bo nagradilo z boljšim počutjem, zdravjem in dodatno energijo.
Zato ... migajte, migajte, migajte in bodite aktivni!
sreda, 22. november 2017
TEKAŠKI NAMIG #103
KO SE POČUTIŠ NAJBOLJ ZANIČ
IN
KO BI NAJRAJE VRGEL PUŠKO V KORUZO
POMISLI NA TO
ZAKAJ SI ZAČEL!
torek, 21. november 2017
PEKA BREZ GREHA
No ja, čisto brez greha sicer ni, je pa dobro, sočno in brez moke. Z domačimi orehi in domačim ribezom. Kombinacija temne grenke čokolade in nekoliko kiselkastega ribeza se fino ujame v okusen biskvit.
Poizkusite, ne bo vam žal.
RIBEZOV BISKVIT BREZ MOKE
Sestavine:
Penasto stepem sladkor in rumenjake, tako da dobim gosto zmes. Dodam maslo in mast, ter ponovno stepem. Sledijo orehi, čokolada, kakav, ribez in polovico beljakovega snega. Vse sestavine na najnižji hitrosti počasi stepem, da se premešajo. Na koncu ročno vmešam še preostali sneg.
Maso enakomerno razporedim v namaščen tortni model in pečem cca. 30 min. pri 180-tih stopinjah.
---PA DOBRO PEKO!
Poizkusite, ne bo vam žal.
RIBEZOV BISKVIT BREZ MOKE
Sestavine:
- 250 g mletih orehov
- 80 g zmehčanega masla
- 40 g svinjske masti (brez problema jo nadomestite z dodatnimi 40 g masla)
- 2 majhni žlički sladkorja v prahu
- 1 vanilijev sladkor
- 5 jajc
- 120 g sesekljane temne čokolade
- 80 g kakava v prahu
- 350 g ribeza
Penasto stepem sladkor in rumenjake, tako da dobim gosto zmes. Dodam maslo in mast, ter ponovno stepem. Sledijo orehi, čokolada, kakav, ribez in polovico beljakovega snega. Vse sestavine na najnižji hitrosti počasi stepem, da se premešajo. Na koncu ročno vmešam še preostali sneg.
Maso enakomerno razporedim v namaščen tortni model in pečem cca. 30 min. pri 180-tih stopinjah.
---PA DOBRO PEKO!
ponedeljek, 20. november 2017
LJUBKA KAPICA
Vsak od nas ima v omari vsaj eno kapo. Ta priljubljeni naglavni dodatek pa predstavlja tudi priljubljeno darilo. Kapa nas greje v hladnih in vetrovnih dneh, lahko pa nam služi le kot modni dodatek.
In ker je zima tik pred vrati, je bil že čas, da so se med prti zavrtele pletilke in nastala je tale ljubka kapica z mehkim cofkom, okrašena z drobnimi kuglicami.
In ker je zima tik pred vrati, je bil že čas, da so se med prti zavrtele pletilke in nastala je tale ljubka kapica z mehkim cofkom, okrašena z drobnimi kuglicami.
petek, 17. november 2017
KREATIVNA VIZUALIZACIJA
Vizualizacija je proces, s pomočjo katerega lahko ustvarite, spremenite in utrdite poti do vašega uspeha tako, da “trenirate” svoje misli. Temelj vizualizacije je mentalni trening tistih delov možganov, ki so odgovorni za posamezne akcije, gibe, ...
Vizualizacija pomeni ustvarjanje podob v možganih. Ker poteka aktivno in zavestno, je enakovredna dejanskemu treningu, ki stimulira ista področja naših možganov.
Dražljaj potuje preko kortikalnega dela možganov in perifernega živčevja v mišice, ki odgovorijo z določenim gibom. Že leta 1920 so znanstveniki dokazali, da vizualizacija prav tako stimulira mišice kot pravi trening. Eksperiment je potekal takole: Poskusnim osebam so ukazali, naj si predstavljajo, kako stiskajo pesti. Pri tem so merili električni potencial, ki se je ustvaril v mišicah. Ugotovili so, da je bil ta potencial enak potencialu dejanskega krčenja mišic (stiskanja pesti).
V katerih primerih lahko športnik uporablja vizualizacijo:
• če je poškodovan in ne more trenirati,
• kadar za trening nima ustreznih orodij oz. pripomočkov,
• kadar mora pospešeno trenirati.
Moč vizualizacije:
• Je v pomoč pri treningu in pripravi na dogodke, ki so nepričakovani.
• Je podpora pravemu (realnemu) treningu. Takšen trening ti lahko omogoči vstop v situacijo, v kateri se še nikoli nisi znašel, ker pa si v njej s pomočjo vizualizacije že bil, ti ni več neznana in veš, kaj moraš v takšnem trenutku storiti.
• Pomaga ti, da se pripraviš na probleme, ki se običajno ne pojavljajo, da rešitve teh problemov domisliš že prej. Lahko jo uporabimo pri soočanju s stresom in drugimi motečimi dejavniki.
• Omogoča ti, da doživiš doseg svojega cilja, še preden ga realno res dosežeš. Tako dobiš občutek samozavesti in zaupanja vase, da dani cilj lahko dosežeš.
• Omogoča ti, da z mentalnim treningom odstraniš vse nepotrebne gibe in akcije ter utrdiš tiste gibe oz. akcije, ki so potrebne in vodijo do cilja.
• Uporabljaš jo lahko, ko čutiš telesno utrujenost ali pa se pred nastopom nočeš preveč obremenjevati.
• Uporabiš jo lahko takrat, ko nimaš dovolj časa za trening.
• Omogoča ti, da postaneš še posebej pozoren na določeno spretnost.
• Pomaga ti, da se sprostiš.
• S pozitivnim mišljenjem med vizualizacijo utrjuješ svojo samozavest oz. zaupanje vase.
Vizualizacija pomeni ustvarjanje podob v možganih. Ker poteka aktivno in zavestno, je enakovredna dejanskemu treningu, ki stimulira ista področja naših možganov.
Dražljaj potuje preko kortikalnega dela možganov in perifernega živčevja v mišice, ki odgovorijo z določenim gibom. Že leta 1920 so znanstveniki dokazali, da vizualizacija prav tako stimulira mišice kot pravi trening. Eksperiment je potekal takole: Poskusnim osebam so ukazali, naj si predstavljajo, kako stiskajo pesti. Pri tem so merili električni potencial, ki se je ustvaril v mišicah. Ugotovili so, da je bil ta potencial enak potencialu dejanskega krčenja mišic (stiskanja pesti).
V katerih primerih lahko športnik uporablja vizualizacijo:
• če je poškodovan in ne more trenirati,
• kadar za trening nima ustreznih orodij oz. pripomočkov,
• kadar mora pospešeno trenirati.
Moč vizualizacije:
• Je v pomoč pri treningu in pripravi na dogodke, ki so nepričakovani.
• Je podpora pravemu (realnemu) treningu. Takšen trening ti lahko omogoči vstop v situacijo, v kateri se še nikoli nisi znašel, ker pa si v njej s pomočjo vizualizacije že bil, ti ni več neznana in veš, kaj moraš v takšnem trenutku storiti.
• Pomaga ti, da se pripraviš na probleme, ki se običajno ne pojavljajo, da rešitve teh problemov domisliš že prej. Lahko jo uporabimo pri soočanju s stresom in drugimi motečimi dejavniki.
• Omogoča ti, da doživiš doseg svojega cilja, še preden ga realno res dosežeš. Tako dobiš občutek samozavesti in zaupanja vase, da dani cilj lahko dosežeš.
• Omogoča ti, da z mentalnim treningom odstraniš vse nepotrebne gibe in akcije ter utrdiš tiste gibe oz. akcije, ki so potrebne in vodijo do cilja.
• Uporabljaš jo lahko, ko čutiš telesno utrujenost ali pa se pred nastopom nočeš preveč obremenjevati.
• Uporabiš jo lahko takrat, ko nimaš dovolj časa za trening.
• Omogoča ti, da postaneš še posebej pozoren na določeno spretnost.
• Pomaga ti, da se sprostiš.
• S pozitivnim mišljenjem med vizualizacijo utrjuješ svojo samozavest oz. zaupanje vase.
sreda, 15. november 2017
torek, 14. november 2017
POMFRI
Ne pomnim kdaj smo nazadnje jedli oziroma pripravljali pomfri. Ko so bili otroci majhni se je redno pojavljal na mizi. Pomfri s hrenovkami. A glej ga zlomka, hrenovke ne jemo že dobrih 10 let in najverjetneje je takrat tonil v pozabo tudi pomfri.
Pa sem se oni dan spomnila nanj in iz ust so se mi kot psu pričele cediti sline. Za večerjo sta bili samo dve opciji: palačinke ali pomfri. Pomfri je rekel Jernej in tako je tudi bilo.
Poiskala sem 5 debelušnih krompirjev, jih oprala, olupila, narezala na rezine, ga osušila v kuhinjski krpi in spekla v mešanici olja in svinjske masti. Še toplega sem stresla v posodo obloženo s kuhinjskimi sarvietkami, ki so popile odvečno maščobo, pred serviranjem pa sem ga še posolila, premešala in postregla.
Ker tudi kečapa ne uporabljamo že ohoho let, sem omako pripravila kar iz mezge. Torej, zmešala sem paradižnikovo mezgo z žličko suhega origana in nastala je okusna omaka v katero smo pomakali rezino za rezino.
Mmmm, je bil dober in kakooo je teknil.
A glej ga zlomka, par dni kasneje sem vsevedca Googla vprašala kaj ve o pomfriju in ugotovila, da ga do danes pravzaprav sploh nisem znala pripraviti. Madona, le kako smo preživeli v takšni nevednosti, omg???
Ponudile so se mi te zvijače oz. nasveti:
Prvič:
Svež krompir narežimo na tanke paličice, nato pa uporabimo staro kuharsko skrivnost, ki naredi veliko razliko: pred cvrtjem narezan krompir za 10-15 minut namočimo v LEDENO hladno vodo. Nato ga temeljito osušimo s čisto kuhinjsko krpo (da olje ne bi prasketalo) in ocvremo do lepe, temno zlate barve. Krompirček dobro odcedimo, osolimo (po želji začinimo s čilijem) in takoj postrežemo.
Drug način,
kako ocvreti res hrustljav krompirček je blanširanje pred cvrtjem: krompir za dve minutki pokuhamo v vreli vodi, nato ga odcedimo in osušimo, preden ga ocvremo.
Tretji način,
morda najbolj enostaven, pa je dvojno cvretje: krompirček ocvremo do svetlo zlate barve, vzamemo iz olja in odcedimo, preden ga serviramo pa ga še enkrat vržemo v olje, dokler ne dobi temno zlate barve. Po tem postopku bo krompirček hrustal tako glasno, da se bo slišalo pri sosedih.
In na koncu
je tukaj še krompirček, ki ga bojda pripravlja Gordon Ramsay:
Krompir olupite, narežite na krhlje in ga za pet minut postavite v vrelo vodo. Ko se krompir omehča, ga s čistim robčkom poskusite čim bolj osušiti. Tak krompir postavite v pekač, ga potresite s timijanom, rožmarinom in česnom in v pečici pecite še nadaljnjih 10 do 15 minut, da dobi zlato barvo. Med peko je dobro, da krompirček večkrat obrnete, da se enakomerno zapeče po obeh straneh.
Pa sem se oni dan spomnila nanj in iz ust so se mi kot psu pričele cediti sline. Za večerjo sta bili samo dve opciji: palačinke ali pomfri. Pomfri je rekel Jernej in tako je tudi bilo.
Poiskala sem 5 debelušnih krompirjev, jih oprala, olupila, narezala na rezine, ga osušila v kuhinjski krpi in spekla v mešanici olja in svinjske masti. Še toplega sem stresla v posodo obloženo s kuhinjskimi sarvietkami, ki so popile odvečno maščobo, pred serviranjem pa sem ga še posolila, premešala in postregla.
Ker tudi kečapa ne uporabljamo že ohoho let, sem omako pripravila kar iz mezge. Torej, zmešala sem paradižnikovo mezgo z žličko suhega origana in nastala je okusna omaka v katero smo pomakali rezino za rezino.
Mmmm, je bil dober in kakooo je teknil.
A glej ga zlomka, par dni kasneje sem vsevedca Googla vprašala kaj ve o pomfriju in ugotovila, da ga do danes pravzaprav sploh nisem znala pripraviti. Madona, le kako smo preživeli v takšni nevednosti, omg???
Ponudile so se mi te zvijače oz. nasveti:
Prvič:
Svež krompir narežimo na tanke paličice, nato pa uporabimo staro kuharsko skrivnost, ki naredi veliko razliko: pred cvrtjem narezan krompir za 10-15 minut namočimo v LEDENO hladno vodo. Nato ga temeljito osušimo s čisto kuhinjsko krpo (da olje ne bi prasketalo) in ocvremo do lepe, temno zlate barve. Krompirček dobro odcedimo, osolimo (po želji začinimo s čilijem) in takoj postrežemo.
Drug način,
kako ocvreti res hrustljav krompirček je blanširanje pred cvrtjem: krompir za dve minutki pokuhamo v vreli vodi, nato ga odcedimo in osušimo, preden ga ocvremo.
Tretji način,
morda najbolj enostaven, pa je dvojno cvretje: krompirček ocvremo do svetlo zlate barve, vzamemo iz olja in odcedimo, preden ga serviramo pa ga še enkrat vržemo v olje, dokler ne dobi temno zlate barve. Po tem postopku bo krompirček hrustal tako glasno, da se bo slišalo pri sosedih.
In na koncu
je tukaj še krompirček, ki ga bojda pripravlja Gordon Ramsay:
Krompir olupite, narežite na krhlje in ga za pet minut postavite v vrelo vodo. Ko se krompir omehča, ga s čistim robčkom poskusite čim bolj osušiti. Tak krompir postavite v pekač, ga potresite s timijanom, rožmarinom in česnom in v pečici pecite še nadaljnjih 10 do 15 minut, da dobi zlato barvo. Med peko je dobro, da krompirček večkrat obrnete, da se enakomerno zapeče po obeh straneh.
ponedeljek, 13. november 2017
SKRIVNOSTNO ELEGANTNA
Črna barva je barva skrivnosti, neznanega, barva zaščite. Črna barva absorbira negativno energijo, tako da nas ščiti pred negativnimi stvarmi, pri običjanih dnevnih aktivnostih zunaj doma. Črna barva daje vtis elegance, sofisticiranosti in zaupanja.
petek, 10. november 2017
MOČ POZITIVNEGA MIŠLJENJA
S pozitivnim mišljenjem športnik ne more izboljšati svojih sposobnosti, lahko pa pripomore k temu, da bo izkoristil vse, kar je v njem, vse česar je v danem trenutku sposoben. Gre za to, da bo znal uresničiti svoje trenutne sposobnosti!
Dokazano je, da negativno mišljenje na treningu ali v predtekmovalnem obdobju lahko popolnoma pokvari nastop, pozitivne misli pa nastop izboljšajo, vendar ni nujno, da vedno pomagajo. Pozitivne misli onemogočijo, da bi se negativne misli sploh prikradle v zavest.
Pozitivno mišljenje okrepi občutke, da je športnik prav in zadosti psihično in telesno pripravljen.
SAMOSUGESTIJE, KI JIH UPORABLJAJO USPEŠNI ŠPORTNIKI
- Sedaj je čas, da se skoncentriram.
- Pred mano je samo proga, voda, skok,...
- Sedaj zožujem svojo pozornost, mislim samo na to, kaj delam sam, kaj delajo drugi me ne zanima.
- Štartam hitro in odločno.
- Sem popolnoma pripravljen/a.
- Vem, da to zmorem, v to sem popolnoma prepričan/a.
- Zdaj odločno začnem, naredim to, kar sem sposoben/sposobna.
- Sposoben/sposobna sem narediti še bolje, kot sem to kdajkoli storil/a.
- Kar naredim v mislih, lahko naredim tudi v resnici.
- Sem najboljši/najboljša.
Pogoj, da so take sugestije utemeljene je, da je športnik/športnica v resnici in intenzivno treniral/trenirala !
POZITIVNE MISLI, S KATERIMI SI USPEŠNI ŠPORTNIKI POMAGAJO PRI IZBOLJŠANJU KONCENTRACIJE TIK PRED ZAČETKOM TEKME
- Popolnoma se lahko skoncentriram.
- Ekstremno dobro sem pripravljen/a, kondicijsko, tehnično in psihološko.
- Močan/močna sem, vse zmorem.
- Moji cilji so realni. Tako realni, da ji vedno lahko dosežem.
- Trenutno sem najboljši/najboljša.
- Odlično lahko izvedem svojo nalogo.
- Popolnoma sledim svojemu planu/programu in sem ga zato sposoben/sposobna vsak trenutek popolnoma kontrolirati.
- Popolnoma sem pripravljen/a.
Pomembno je, da se tik pred tekmo osredotočimo samo še na specifično nalogo. V spomin si prikličemo svoj dober trening, svoj najboljši nastop. Pozorni smo na obljubo, ki smo si jo dali, da bomo svoj nastop stoodstotno izvedli. Zadnji trenutek pred nastopom si predstavljamo še občutek dobre, odlične izvedbe.
Dokazano je, da negativno mišljenje na treningu ali v predtekmovalnem obdobju lahko popolnoma pokvari nastop, pozitivne misli pa nastop izboljšajo, vendar ni nujno, da vedno pomagajo. Pozitivne misli onemogočijo, da bi se negativne misli sploh prikradle v zavest.
Pozitivno mišljenje okrepi občutke, da je športnik prav in zadosti psihično in telesno pripravljen.
SAMOSUGESTIJE, KI JIH UPORABLJAJO USPEŠNI ŠPORTNIKI
- Sedaj je čas, da se skoncentriram.
- Pred mano je samo proga, voda, skok,...
- Sedaj zožujem svojo pozornost, mislim samo na to, kaj delam sam, kaj delajo drugi me ne zanima.
- Štartam hitro in odločno.
- Sem popolnoma pripravljen/a.
- Vem, da to zmorem, v to sem popolnoma prepričan/a.
- Zdaj odločno začnem, naredim to, kar sem sposoben/sposobna.
- Sposoben/sposobna sem narediti še bolje, kot sem to kdajkoli storil/a.
- Kar naredim v mislih, lahko naredim tudi v resnici.
- Sem najboljši/najboljša.
Pogoj, da so take sugestije utemeljene je, da je športnik/športnica v resnici in intenzivno treniral/trenirala !
POZITIVNE MISLI, S KATERIMI SI USPEŠNI ŠPORTNIKI POMAGAJO PRI IZBOLJŠANJU KONCENTRACIJE TIK PRED ZAČETKOM TEKME
- Popolnoma se lahko skoncentriram.
- Ekstremno dobro sem pripravljen/a, kondicijsko, tehnično in psihološko.
- Močan/močna sem, vse zmorem.
- Moji cilji so realni. Tako realni, da ji vedno lahko dosežem.
- Trenutno sem najboljši/najboljša.
- Odlično lahko izvedem svojo nalogo.
- Popolnoma sledim svojemu planu/programu in sem ga zato sposoben/sposobna vsak trenutek popolnoma kontrolirati.
- Popolnoma sem pripravljen/a.
Pomembno je, da se tik pred tekmo osredotočimo samo še na specifično nalogo. V spomin si prikličemo svoj dober trening, svoj najboljši nastop. Pozorni smo na obljubo, ki smo si jo dali, da bomo svoj nastop stoodstotno izvedli. Zadnji trenutek pred nastopom si predstavljamo še občutek dobre, odlične izvedbe.
četrtek, 9. november 2017
MNOGO TEGA O PALAČINKAH
Etimologija teh čarobnih besed gre tako:
nem. Palatschinke ← češ. palačinka ← mađ. palacsinta ← rom. placinta.
Pri nas jih jemo ob vseh priložnostih, prodajajo jih skoraj povsod, vsi jih pečemo oziroma vemo, kako se jih peče. Le kdo peče palačinke po receptu? In le kje vse jih pripravljajo in kako?
Palačinke ali crêpes - oboje se pripravi iz pšenične moke, jajc in mleka. Mnogokrat se uporabi tudi slatina, v crêpes pa se doda še maslo. Tekoča zmes se zlije na vročo, v glavnem namaščeno ponev in na kratko popeče z obeh strani. V Franciji so izjemno tanke, v drugih krajih pa puhaste. Ruskim palačinkam, ki se imenujejo bliny, se doda kvas. Angleške in finske palačinke se pretežno pečejo v pečici. Najpogosteje se polnijo z marmelado, skuto, orehi, sladkorjem in prelivajo z raznimi jajčnimi, vanilijevimi ali čokoladnimi prelivi ali pa se servirajo s sadjem.
Kako so nastale?
Zapisi o palačinkah izvirajo še iz Rimskega Carstva, kjer so se jedle z medom in poprom.
Crêpes je francoski naziv za naše palačinke, vendar pravijo, da so jih v teh krajih, natančneje v Bretaniji, pripravljali februarja - kot poslastico ob praznovanju prihoda svetlobe in pomladi ob koncu zime.
Obstajajo mnoge različice palačink, med katerimi izstopajo:
Crêpe Suzette - palačinke s pomarančno lupinico in likerjem Grand Marnier. Le - te naj bi nastale, ko si je princ iz Walesa zaželel sladico iz palačink, šef kuhinje Henri Charpentier pa mu jih je pripravil in jih poimenoval po dami, ki je tistega večera spremljala princa. Omenjeni šef je takrat delal v Monte Carlo`s Cafe de Paris, zasluge za najbolj poznano vrsto palačink pa je v svoji avtobiografiji iz leta 1934 pripisal kar sam sebi. Da pa je ta zgodba precej sumljiva, dokazuje omenjanje prav te vrste palačink že leta 1903 v knjigi Augustea Escoffiera, francoskega kuharja.
Iz Francije prihajajo prav tako slane palačinke socca s čičeriko in olivnim oljem.
Cherry Kijafa Crepes izdelujejo s Cherry Kijafa vinom (dansko vino).
Poznana je torta iz palačink, takoimenovana Mille Crepe, ki se najpogosteje kombinira z jagodami in sladko smetano.
Ruske palačinke, bliny, so najpogosteje slane in se pripravljajo iz ajdove moke.
Indijske dosa se tradicionalno pripravljajo iz riža in leče. Na zunanji strani so hrustljave, znotraj pa mehke - gobaste. So slane, polnijo pa se z začinjeno zelenjavo. Ena izmed različic dosa palačink je tudi rava dosa - palačinke pripravljene iz pšeničnega zdroba in jogurta.
Angleške Toad in a hole palačinke so slane, polnjene s klobasicami ali svinjino, zapečene v pečici in premazane z jajci. Pogosto so jih jedli v angleških kolonijah, npr. na Kitajskem.
Iz Kitajske prihajajo palačinke z mlado čebulo, katera se doda v testo, ki je trdo in ga je pred pečenjem potrebno razvaljati. v Angliji so praznovali tudi Dan palačink - gospodinje so jih pripravljale, da bi porabile jajca in mleko pred pričetkom velikonočnega posta.
Pannukakku, so Finske palačinke, katerim se dodaja kardamom, pečejo pa se v pečici, da postanejo puhaste.
Iz Tajske prihajajo palačinke roti, s karameliziranimi bananami.
Palačinke se seveda jejo tudi v Ameriki, od koder izvirajo vsem poznane debelejše palačinke, flapjacks, ki jih tradicionalno servirajo z javorjevim sirupom in sadjem.
Palačinke se torej jedo po celem svetu pri čemer nosijo različne, zanimive nazive: slovensko ime izhaja iz nemškega in je v celotni srednji evropi takorekoč enak; v italiji bomo jih našli pod imenom crespella, indijske so dosa, mehiške pa vsem poznane tortilje.
Kakšne nazive pa nosijo drugod?
albanski: krep, palaçinka
bosanski: palačinka
bugarski: палачинка (palačinka)
češki: palačinka
njemački: Pfannkuchen
danski: Pandekager
španjolski: Crepes (Španjolska), Panqueque o Crepa (Južna Amerika)
nizozemski: flensje
finski: ohukainen, also lätty, lettu or räiskäle
galješki: filloa or freixó
grčki: κρέπα (krépa)
mađarski: palacsinta
talijanski: crespella
latvijski: pankūka
litavski: Lietiniai blynai
makedonski: палачинка
crnogorski: палаћика (palačinka)
norveški: pannekake
poljski: naleśniki
portugalski: crepe
ruski: блины (bliny)
srpski: палачинка/palačinka
slovački: palacinka
slovenski: palačinka
švedski: pannkaka/plätt
turski: krep, akıtma
ukrajinski: млинці (mlyntsi, nalysnyky)
Osnovne sestavine palačink so vedno moka, jajca in mleko. Moka je lahko navadna bela, ajdova ali koruzna brezglutenska. Tem sestavinam se najpogosteje dodaja slatina, sol, ki poudarja okuse, sladkor in po želji cimet, ingver, kakav, razni likerji ali rum. Priporoča se tudi dadajanje razstopljenega masla, da bi bilo čim manj maščobe potrebne za pečenje, hkrati pa maslo v zmesi razbije poznan vonj in nežen "kremasti" okus.
Pri nas se palačinke najpogosteje polnimo z:
- raznimi vrstami marmelade
- skuto
- orehi, lešniki, mandeljni
- čokoladnimi namazi
- sadjem
- jajčnimi ali vinskimi omakami
- stepeno sladko smetano
- limoninim sokom in sladkorjem
- citrus curt-om (krema iz citrusov in jajc)
- karamelnimi omakami
- sladoledom
Poleg klasičnih namazov, sta tukaj še dva odlična namaza, ki nekoliko odstopata od klasike:
NAMAZ IZ BUČNIH SEMEN IN BUČNEGA OLJA
Sestavine:
- 100 g bučnih semen
- 2 žlici sladkorja
- ščepec soli
- bučno olje
Vse sestavine zmiksamo v blenderju, tako da dobimo gosto pasto.
ČOKOLADNI MOUSSE
Sestavine:
- 100 g temne čokolade
- 200 g sladke smetane
Zagrejem 100 g smetane, ter v njej raztopim čokolado. Počakam, da se ohladi, nato stepem preostalo smetano in ji dodam ohlajeni ganasche.
Seveda, pa moramo najprej speči palačinke. Pravijo, da za palačinke vedno kombiniramo določeno količino moke - dvojno količino tekočine + jajca + maslo + liker/rum po želji + sladkor po želji + sol. Gotovo zmes za nekaj ur postavimo v hladilnik, da moka vpije vso potrebno količino tekočine.
PALAČINKE
Sestavine:
- 200 g gladke moke
- 400 ml mleka + slatine
- 3 jajce
- ščepec soli
Jajca stepem, dodam moko, mleko, slatino in sol, ter sestavine dobro premešam. Na koncu primešam še stopljeno maslo in zmes postavim v haldilnik.
Palačinke na z obeh strani zlato - rjavo popečem v ponvi.
NJAAAAAMI!
nem. Palatschinke ← češ. palačinka ← mađ. palacsinta ← rom. placinta.
Pri nas jih jemo ob vseh priložnostih, prodajajo jih skoraj povsod, vsi jih pečemo oziroma vemo, kako se jih peče. Le kdo peče palačinke po receptu? In le kje vse jih pripravljajo in kako?
Palačinke ali crêpes - oboje se pripravi iz pšenične moke, jajc in mleka. Mnogokrat se uporabi tudi slatina, v crêpes pa se doda še maslo. Tekoča zmes se zlije na vročo, v glavnem namaščeno ponev in na kratko popeče z obeh strani. V Franciji so izjemno tanke, v drugih krajih pa puhaste. Ruskim palačinkam, ki se imenujejo bliny, se doda kvas. Angleške in finske palačinke se pretežno pečejo v pečici. Najpogosteje se polnijo z marmelado, skuto, orehi, sladkorjem in prelivajo z raznimi jajčnimi, vanilijevimi ali čokoladnimi prelivi ali pa se servirajo s sadjem.
Kako so nastale?
Zapisi o palačinkah izvirajo še iz Rimskega Carstva, kjer so se jedle z medom in poprom.
Crêpes je francoski naziv za naše palačinke, vendar pravijo, da so jih v teh krajih, natančneje v Bretaniji, pripravljali februarja - kot poslastico ob praznovanju prihoda svetlobe in pomladi ob koncu zime.
Obstajajo mnoge različice palačink, med katerimi izstopajo:
Crêpe Suzette - palačinke s pomarančno lupinico in likerjem Grand Marnier. Le - te naj bi nastale, ko si je princ iz Walesa zaželel sladico iz palačink, šef kuhinje Henri Charpentier pa mu jih je pripravil in jih poimenoval po dami, ki je tistega večera spremljala princa. Omenjeni šef je takrat delal v Monte Carlo`s Cafe de Paris, zasluge za najbolj poznano vrsto palačink pa je v svoji avtobiografiji iz leta 1934 pripisal kar sam sebi. Da pa je ta zgodba precej sumljiva, dokazuje omenjanje prav te vrste palačink že leta 1903 v knjigi Augustea Escoffiera, francoskega kuharja.
Iz Francije prihajajo prav tako slane palačinke socca s čičeriko in olivnim oljem.
Cherry Kijafa Crepes izdelujejo s Cherry Kijafa vinom (dansko vino).
Poznana je torta iz palačink, takoimenovana Mille Crepe, ki se najpogosteje kombinira z jagodami in sladko smetano.
Ruske palačinke, bliny, so najpogosteje slane in se pripravljajo iz ajdove moke.
Indijske dosa se tradicionalno pripravljajo iz riža in leče. Na zunanji strani so hrustljave, znotraj pa mehke - gobaste. So slane, polnijo pa se z začinjeno zelenjavo. Ena izmed različic dosa palačink je tudi rava dosa - palačinke pripravljene iz pšeničnega zdroba in jogurta.
Angleške Toad in a hole palačinke so slane, polnjene s klobasicami ali svinjino, zapečene v pečici in premazane z jajci. Pogosto so jih jedli v angleških kolonijah, npr. na Kitajskem.
Iz Kitajske prihajajo palačinke z mlado čebulo, katera se doda v testo, ki je trdo in ga je pred pečenjem potrebno razvaljati. v Angliji so praznovali tudi Dan palačink - gospodinje so jih pripravljale, da bi porabile jajca in mleko pred pričetkom velikonočnega posta.
Pannukakku, so Finske palačinke, katerim se dodaja kardamom, pečejo pa se v pečici, da postanejo puhaste.
Iz Tajske prihajajo palačinke roti, s karameliziranimi bananami.
Palačinke se seveda jejo tudi v Ameriki, od koder izvirajo vsem poznane debelejše palačinke, flapjacks, ki jih tradicionalno servirajo z javorjevim sirupom in sadjem.
Palačinke se torej jedo po celem svetu pri čemer nosijo različne, zanimive nazive: slovensko ime izhaja iz nemškega in je v celotni srednji evropi takorekoč enak; v italiji bomo jih našli pod imenom crespella, indijske so dosa, mehiške pa vsem poznane tortilje.
Kakšne nazive pa nosijo drugod?
albanski: krep, palaçinka
bosanski: palačinka
bugarski: палачинка (palačinka)
češki: palačinka
njemački: Pfannkuchen
danski: Pandekager
španjolski: Crepes (Španjolska), Panqueque o Crepa (Južna Amerika)
nizozemski: flensje
finski: ohukainen, also lätty, lettu or räiskäle
galješki: filloa or freixó
grčki: κρέπα (krépa)
mađarski: palacsinta
talijanski: crespella
latvijski: pankūka
litavski: Lietiniai blynai
makedonski: палачинка
crnogorski: палаћика (palačinka)
norveški: pannekake
poljski: naleśniki
portugalski: crepe
ruski: блины (bliny)
srpski: палачинка/palačinka
slovački: palacinka
slovenski: palačinka
švedski: pannkaka/plätt
turski: krep, akıtma
ukrajinski: млинці (mlyntsi, nalysnyky)
Osnovne sestavine palačink so vedno moka, jajca in mleko. Moka je lahko navadna bela, ajdova ali koruzna brezglutenska. Tem sestavinam se najpogosteje dodaja slatina, sol, ki poudarja okuse, sladkor in po želji cimet, ingver, kakav, razni likerji ali rum. Priporoča se tudi dadajanje razstopljenega masla, da bi bilo čim manj maščobe potrebne za pečenje, hkrati pa maslo v zmesi razbije poznan vonj in nežen "kremasti" okus.
Pri nas se palačinke najpogosteje polnimo z:
- raznimi vrstami marmelade
- skuto
- orehi, lešniki, mandeljni
- čokoladnimi namazi
- sadjem
- jajčnimi ali vinskimi omakami
- stepeno sladko smetano
- limoninim sokom in sladkorjem
- citrus curt-om (krema iz citrusov in jajc)
- karamelnimi omakami
- sladoledom
Poleg klasičnih namazov, sta tukaj še dva odlična namaza, ki nekoliko odstopata od klasike:
NAMAZ IZ BUČNIH SEMEN IN BUČNEGA OLJA
Sestavine:
- 100 g bučnih semen
- 2 žlici sladkorja
- ščepec soli
- bučno olje
Vse sestavine zmiksamo v blenderju, tako da dobimo gosto pasto.
ČOKOLADNI MOUSSE
Sestavine:
- 100 g temne čokolade
- 200 g sladke smetane
Zagrejem 100 g smetane, ter v njej raztopim čokolado. Počakam, da se ohladi, nato stepem preostalo smetano in ji dodam ohlajeni ganasche.
Seveda, pa moramo najprej speči palačinke. Pravijo, da za palačinke vedno kombiniramo določeno količino moke - dvojno količino tekočine + jajca + maslo + liker/rum po želji + sladkor po želji + sol. Gotovo zmes za nekaj ur postavimo v hladilnik, da moka vpije vso potrebno količino tekočine.
PALAČINKE
Sestavine:
- 200 g gladke moke
- 400 ml mleka + slatine
- 3 jajce
- ščepec soli
Jajca stepem, dodam moko, mleko, slatino in sol, ter sestavine dobro premešam. Na koncu primešam še stopljeno maslo in zmes postavim v haldilnik.
Palačinke na z obeh strani zlato - rjavo popečem v ponvi.
NJAAAAAMI!
Naročite se na:
Objave (Atom)