četrtek, 23. november 2017

ZAKAJ TEČEM?

Tek je ena od elementarnih oblik človekove motorične dejavnosti. Je osnovna oblika športa in temeljna oblika atletike. Poleg hoje je najlažje dostopen način gibanja, predvsem pa sprostitev in način kako se čim bolj preprosto izogniti stresu. 

A zakaj pravzaprav tečem?

Ker me tek sprošča, razbistri misli in umiri duha. 

Ker me to veseli, mi je fajn in v tem res uživam. 

Ker ni boljšega občutka, ko se po petih, desetih ali štiridesetih pretečenih kilometrih vrnem domov, sezujem superge in vem, da sem naredila nekaj zase, za svoje zadovoljstvo, za svojo srečo in ne nazadnje tudi za svojo družino. Saj ... če je mati zadovoljna, so vsi zadovoljni, a ne? 

Ker je nekaj najboljšega, ko se po teku postaviš pod tuš in se "do kraja" oblivaš s toplo vodo. In ne nazadnje, ker to počnem zase.

Pravijo, da je prvi najtežji in da ga ne pozabiš nikoli. In res, prvega teka ne bom pozabila nikoli. Obula sem superge, ne vem več kaj sem oblekla, a točno se spomnim, da sem po dveh kilometrih teka in hoje (hoje in teka) bila prepričana, da ni hujšega športa na svetu kot je tek. 

Ugotovila sem, da to nikakor ni aktivnost zame.

Pa sem nadaljevala. Vedela sem, da moram nadaljevati, da moram vztrajati, da mora miganje postati del mojega življenja, da moram pri nekaj več kot 35 letih pričeti skrbeti tudi za svoje zdravje, ...

In je šlo.  Počasi, včasih zelo počasi, a vztrajno. Dvakrat na teden, trikrat na teden, petkrat na teden, ... do maratona. Gnala me je zgolj trma in me še žene.

Danes mi ni žal. Brez teka, kolesarjenja in miganja si življenja več ne znam prestavljati. 

In tako je prav. Morda kdaj pretiravam, a to potrebujem. Miganje me sprosti in v tem uživam. Je že res, da moram večkrat prebroditi krizo, utrujenost in lenobo, a moje telo potrebuje svež zrak, oko potrebuje pogled na drevesa in rožice, uho je srečno ko posluša petje ptičkov in žuborenje potokov, možgani se umirijo v objemu narave, telo pa je za vso gibanje še kako hvaležno.

Gibanje je zdravje. In za takšno zdravje NI potrebno veliko časa, potrebna je le vztrajnost. Že hoja v trgovino in nazaj, je lahko del dnevnega miganja. In ne glede na starost, kilograme, TER postavo - telo nas bo nagradilo z boljšim počutjem, zdravjem in dodatno energijo.

Zato ... migajte, migajte, migajte  in bodite aktivni!




Print Friendly and PDF

2 komentarja:

  1. Lepo napisano in resnično. Tudi moje miganje se je začelo tko počasi in bilo je predvsem sezonsko in zelo pogojeno z vremenom. Huda vročin, mraz, dež, sneg,..tek odpade, rit na kavč.Pomladi pa spet vse od začetka. S takim nekontinuiranim miganjem je bilo vedno TEŽKO. Pa se je potem ravno s tvojim zapisom o vztrajnosti, ki naj bi se te držala skupaj vsaj pol leta, začelo spreminjati.Premagala sem prve daljše razdalje, sneg, veter, dež,..in kako je bilo šele takrat fino. Občutek, ki te dejansko zasvoji. In tako sem zdaj "že" leto in pol brez prestanka, brez izgovorov vsaj 3x tedensko v akciji. Vesela sem! :-)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Vaaau, super! Še en dokaz več, da se da! Kar tako naprej!

      Izbriši