S KOLESOM NA VELEBIT

Odločitev, da se s kolesi povzpnemo na vrh Velebita je padla že pred odhodom na morje. Izbrati smo morali le termin, kar pa letos sploh ni bilo lahko. V celotnih počitnicah, se je toooliko dogajalo, da smo uspeli zbrati le 5 dni, ki smo jih preživeli skupaj.

In kako izgleda, ko se v nadobudni moški družbi (Sašo, Matija in moja malenkost) odpraviš s kolesom na Velebit?

večer pred odhodom steče pogovor:

A gremo? Seveda gremo! In že sledi točen izračun že skoraj na sekundo potrebnega časa za posamezne odseke. Po moško. Ko štejejo le sekunde in kdo bo boljši.

Torej, ob 6.00 je vstajanje. Do trajektne luke je 17 km, torej potrebujemo točno xx minut, ka pomeni, da moramo od doma točno ob 7.xx uri. Opa, stoj! Za mene ta izračun ne velja. Mati potrebuje 15 minut fore.

In sem šla. Ob 7.00. Svoj počasen tempo. Kilometer za kilometrom. In že sem bila kakšne tri km pred Žigljenom, ko zaslišim za sabo: Alo mati! Gremo, gremo! Le zviz je naredilo mimo mene in že sta bila mimo.

Na trajektu pade debata o naslednjem odseku in vožnji na vrh Velebita. ... ker, kdor ne prekolesari 1000 višinca v eni uri je itak luzer.

Pa sta se žrtvovala in me spremljala še naslednjih 13 km do Karlobaga. Potem pa gassss. Jaz pa lepo počasu, kot pravi luzer. V svojem tempu meter za metrom navzgor. Iz nule na 990 m. In sem uživala. V prelepih pogledih. Tem višje sem se povzpela, toliko lepši je bil razgled na morje in otoke.

Ej, kako mi je žal, da sem poslušala moške nasvete, ko sem hotela vzeti fotoaprat češ, pa kdo bo to nosil (ja jaz valjda, kdo pa drugi), pa vroče ti bo, če boš imela na hrbtu ruzak, pa saj med vožnjo itak ne moreš slikati, pa to je brezveze,....

Zadnjič, resnično zadjič sem se pustila nasrat. Naslednjič gre fotoaprat definitivno zraven.

A čas je bežal in končno sem se tudi jaz pridevala na vrh. Zaostanek za dedci je bil,..... veeeelik.

Na Velebnem je sledil postanek, malica in kratko uživanje na svežem, hladnem zraku in v prelepih pogledih.

Pa je bilo potrebno ponovno odriniti, se spustiti do morja in ujeti trejekt. V ujemanje trenutkov smo prav zverzirani. Veeedno smo pozni in veeedno se nam mudi. Ta lastnost nas priganja že kot nekekšna stalnica.

Zajahali smo vsak svoj pecikel, se na kratko zapeljali v gruči po cesti, nato se je le še zaslišalo: Ajde mati! Na juriš po bregu navzdol! Najmanj 50 km/h! ... in že sem bila nekje v odzadju in dirkala po hribu navzdol, kolikor sem si pač upala. Točen izračun je bojda pokazal, da sem zaostala le 4 minute.

Včasih pomislim, kakšni norci smo, najprej se matramo in švicamo navzgor kot bedaki, potem pa - trenutek in že si doli. Na brzino in takooo hitro.

In potem sledi vedno najhujši zadnji del poti. Ko si že utrujen, ko pred tabo več ni izziva in ko je potrebno le še prikolesariti do doma. In v poletnem času vročina vse le stopnjuje. Ko sredi dneva, v najhujši vročini pritiskaš na pedala in prazniš zalogo pijače, ki te niti malo ne ohladi, saj je vsa topla in neokusna.

A na koncu se ta zadnji del vedno pozabi in ostanejo le lepi spomini, prijetni vtisi in dobro počutje.

(in če imaš zraven fotoaparat ti za spomin ostane še kakšna lepa fotografija. In ne takšna, ki je posneta kar z mobitelom)

PREPROSTO, OSVEŽILNO, SALATNO

Kako praktičen in lep je poletni čas. Tale avgustovski, ko gre poletje že h koncu. Ko je vrt poln pisane zelenjave. Raznovrstne. In zato je to tudi čas pisanih salat. Raznovrstnih. Kombiniranih in enostavnih. Uporabimo lahko, kar nam srce poželi. Vse gre skupaj.

Ooo, kako se priležejo zvečer, ko si zaželim nekaj soooočnega!

PISANA POLETNA SALATA
kumara, paradižnik, paprika, čebula, piščančja prsa, krompir, začimbe

Paradižnik, papriko in kumare očistim in narežem na kocke.

Očistim polovico čebule in jo na tanko narežem.

Krompir skuham, go olupim in prav tako oblikujem v kockice.

Dodam sveže začimbe. Bazilika, timijan, melisa,..... to kar zraste na vrtu.

Piščančje prsi narežem na trakove in rahlo popražim.

Vse sestavine zamešam v veliko skledo, solim, popram ter začinim s kisom in bučnim oljem.

Zmešam in že sedimo za mizo.

ŠE ENA KOLESARSKA RUNDA PO PAGU

Letošnje kolesarske ture po Pagu sem v glavnem izvajala le v družbi lastnega telesa in misli. Ni bilo nekega velikega zanimanja. Sašo in Matija sta trenirala za državno prvenstvo v Kočevju in jima takšne 100 kilometrske razdalje niso šle v kontekst njunih treningov.

In sem šla. Tokrat do Povljane. Pot me je vodila mimo Novalje, Šimunov in Paga. Za sabo sem pustila tudi paške soline, ter kmalu za tem zavila proti Povljani.

Prvi del poti sem prekolesarila v enem kosu. Bom pa nazaj grede toliko bolj uživala, sem si rekla. V mestu sem sledila tabli Stara Povljana, a do nje nisem prišla, saj je bilo prej konec asfaltirane ceste, po makadamski pa s cestnim kolesom žal ne gre.

Obrnila sem kolo, ter na levi strani uživala v morskih pogledih,

na desni v pogledu na mogočni Velebit.

Kar nisem mogla verjeti, da sem se v tej pusti, kamniti pokrajini zapeljala skozi urejene, neverjetno zelene vinograde in vrtičke.

Nedaleč za tem, ko sem zapustila mesto, me je cesta vodila mimo približno 2 km dolgega zaščitenega močvirnatega predela Veliko Blato, kjer se nahaja ornitološki rezervat.

Včasih kar ne moreš verjeti, kakšno moč ima veter. Drevesa dobijo prav posebno obliko.

Še dobrih 10 kilometrov takšne ravne in puste ceste je bilo pred mano in ponovno sem prečkala mesto Pag.

... se nad Šimuni razgledala po morju in odhitela proti domu.

GOR IN DOL S KOLESOM PO PAGU

Kar nabirali so se kolesarski kilometri to poletje. Kolo je na morju počivalo le par dni. Ostale dni sva si en drugemu delala družbo po Pagu. Iz Novalje na Lun, pa v Staro Novaljo, pa v Metajno, pa ....

Najdaljša runda je bila na konec otoka. Do mosta.

Dobrih pet kilometrom pred mestom Pag so se pričeli odpirati prelepi pogledi na morje.

Po par kilometrov dolgem vzponu sem pod sabo zagledala Pag, v odzadju pa Velebit.

Spustila sem se po strmem klancu navzdol, skozi mesto in naprej mimo solin.

Kar nekaj časa so mi ob strani stale mogočne veternice.

Na koncu solin sem se še enkrat ozrla nazaj proti Pagu in odhitela do svojega cilja, ki je bil na koncu otoka.

Kilometri so se kar nabirali. Čez 80 jih je že bilo na števcu, ko sem se nazaj grede ozrla proti Šimunom.

ZAGORSKA BUČNICA

Štrukli, cmoki in zavitki so zame ene izmed boljših jedi, ki si jih je človek izmislil. Najraje pa imam zavitke. Pri njih lahko eksperimentiraš, variiraš, kombiniraš in jih dopolnjuješ. Lahko so sladki ali slani. S skuto ali brez. S sadjem ali pa s čim drugim.

In sedaj, ko je čas buč,... prav zaželela sem si, da nekaj spečem. Že dolgo nisem. Pa sem se spomnila na zagorsko bučnico. Hitro sem poiskala recept, se lotila priprave in ej ga,... v pol ure je bila jed v pečici. In nato je sledilo gledanje na uro. Bo pečena ali ne bo? Mudilo se mi je na predstavo. V ženski družbi. Hudiča babe so že tukaj! Hitro ugasnem pečico, postavim zavitek na hladno in odhitim. Če bi imela čas, bi jo pustila še kakšnih 5 do 10 minut v pečici, a tudi takšna je bila dobra. Seveda je bila pečena, le malo bolj zagorela bi bila.

Dokaz - ko sem se čez dve uri vrnila, je manjkal že zajeten kos. Počival je v želodcih.

ZAGORSKA BUČNICA
za testo: 50 dag moke, 1 jajca, 2 žlici olja, 1 žlica soli, voda, 5 dag masla
za nadev: 40 dag skute, 30 dag naribane buče, 2 dl kisle smetane, 3 jajce, sol

Iz navedenih sestavin umesim gladko testo. Namažem ga z oljem, zavijem v folijo ter pustim 30 min. na sobni temperaturi. Nato ga razvaljam in razvlečem, tako da je čim bolj tanko.

Medtem ko testo počiva odrežem kos te ogromne buče, jo očistim, naribam, posolim in pustim 30 min stati, da se odcedi.

Primešam skuto, smetano, jajce in sol, Ter nadev enakomerno razporedim po razvaljanem testu.

Za tem testo zrolam v zvitek, ter ga položim s peki papirjem obložen pekač.

Pečem približno 45 min. na 180 stopin, dokler ne postane zlatorumene barve.

NJAMČI!!!

POČITNIŠKE URICE NABIRALNIŠTVA

Če nekateri uživate v celodnevnem ležanju na plaži, drugi raje pohajkujemo. S kolesom ali peš. In raziskujemo skrite kotičke. In uživamo v nabiranju divje hrane. Ej, kaj vse se najde!

Avgust je čas slastnih fig. Najdeš jih kjer koli, le s ceste je potrebno nekoliko skreniti.

In tu so tudi olive. Njihov čas šele prihaja. Obirajo se šele novembra.

Oooo, tudi šipkovega čaja se bomo letos fajn napili.

A robide so poglavje zase. Sladke in sočne. Za prste polizat.

In če smo le malo vztrajni je tudi posoda kaj kmalu polna.

Pa če je komu na počitnicah dolgčas se prav prileže sveža robodova marmelada. Meni sicer ni bilo dolgčas, a sem jo vseeno skuhala:

ROBIDOVA MARMELADA
1 kg robid, sladkor po okusu, želin

Naberem robide, jih operem, posujem s sladkorjem in želinom, ter skuham. Kuham kakšne pol ure, da se robide fajn zmehčajo, nato marmelado spasiram in jo natočim v kozarčke. Le te zaprem in pustim, da se ohladi.

Fantje so sicer rekli, da ima marmelada preveč koščic, a je zelo okusna. Meni je oooodlična!