Tokrat so me barve zapeljale med morske spomine, med modro, rdečo in srebrno. Nastal je razgiban komplet, ki se odlično poda zagoreli koži in mornarskim oblačilom. Drobne perle elegantno padejo okrog vratu in se nežno ovijejo okrog zapestja.
Rabarbara se je letos v vrtu tako razbohotila, da jo je bilo prav veselje pogledati. Mesnata, široka stebla in ogromni zeleni listi. A bil je skrajni čas, da jo pospravimo v želodce. Takšno sočno, okusno in z domačega vrta. Nastala je odlična torta, nad katero sem bila še sama navdušena: TORTA RABARBARA Sestavine: Testo:
225 g moke
150 g masla
50 g rjavega sladkorja
1 jajce
čajna žlička limonine lupinice
Rabarbarin nadev:
1/2 kg rabarbare
2 jedilni žlici koruznega škroba
70 g rjavega sladkorja
sok ene limone
5 žlic vode
Skutin nadev:
250 g skute
50 g kisle semtane
100 g kremnega grškega jogurta
50 g sladkorja
zavitek vaniljevega sladkorja
3 jajca
Najprej sem zamesila testo, tako da sem moki dodala nekoliko zmehčano maslo in ostale sestavine, ter zmesila krhko testo. Oblikovala sem ga v kroglo, zavila v vrečko in za pol ure postavila v hladilnik. Nato sem pripravila rabarbarin nadev. Rabarbaro sem oprala, olupila in narezala na koščke. ter jo zmešala z vsemi preostalimi sestavinami. V posodi sem vse skupaj pristavila na štedilnik in mešala na srednjem ognju dokler se ni sladkor raztopil in rabarbara zmehčala, ter škrob nekoliko zgostil. V drugi skledi sem zmešala skutin nadev, pri čemer sem najprej dobro stepla rumenjake in sladkor, nato sem dodala preostale sestavine in na koncu ročno vmešala beljakov sneg. Pečico sem vklopila na 170 stopinj, pekač namazala z oljem, ter ga obložila s testom in ga prepikala z vilicami. Preko sem enakomerno razporedila rabarbarin nadev in čez njega še skutin nadev. Torto sem pekla cca. 40 minut na 170-tih stopinjah in 10 minut na 150-tih stopinjah. Pečeno torto sem postavila iz pečice, počakala da se ohladi in jo nato shranila v hladilniku. Rabarbarin nadev naredi torto svežo in fajn kiselkasto.
Ni ga lepšega, kakor se sprehoditi do starih figovih dreves in z drevesa potrgati njene zrele zelene plodove. In ni ga lepšega, kako pojesti par zrelih, domačih fig z živo rdečo sredico. Ne vem kakšna sorta so, ker so zelo stare, a v trgovini ne dobiš tako sladkih in okusnih fig. Pa tudi pri nas ne rastejo takšne.
Ni lepšega kakor sedeti na terasi in opazovati zahajanje sonca. Z možgani na off in kozarcem rdečega vina v rokah. Če pa je zraven še narezek s sirom, pršutom, olivami in olivnim oljem, pa je še toliko lepše.