Zlata barva je barva uspeha, dosežkov in zmagoslavja. Barva bogastva in statusa. Povezana je z blaginjo, razkošjem, kakovostjo, ugledom, prefinjenostjo, eleganco.
Zlata barva dodaja bogastvo in toplino, vsemu s čimer se poveže. Osvetljuje in povečuje druge stvari okoli sebe. Je optimistična in pozitivna.
Tudi tale ogrlica je pozitivno osvetljuje vse okoli sebe.
ponedeljek, 30. oktober 2017
petek, 27. oktober 2017
KRIZA KOT PRILOŽNOST ZA UČENJE
V športu, pa tudi v življenju nasploh, velikokrat naletimo na oviro, na problem, ki ga ne znamo ustrezno rešiti, na cilj, ki ga ne uspemo doseči. Takšni spodrsljaji nas lahko privedejo v krizo. Naša samozavest upade, nenehno se kaznujemo za spodrsljaj, vso svojo energijo potrošimo zato, da razmišljamo o problemu, o tem, kako ubogi smo, ker nismo dosegli svojega cilja.
Takšen neuspeh je lepa priložnost za to, da se naučimo nekaj novega o sebi, da se naučimo nečesa, kar bi se pod kakšnimi drugimi pogoji težko naučili. Namesto, da si nenehno dopovedujemo, da smo zapravili priložnost, da smo bili nerodni, da smo razočarali druge, da smo zapravili leto življenja, šolanja, treninga in tako naprej, je bolje, če na problem pogledamo z drugega zornega kota.
Razumljivo je, da smo v trenutkih neuspeha razočarani, vendar pa zaradi tega še ni konec sveta. Naš neuspeh ne pomeni, da smo nasploh slab človek. Zavedati se moramo, da na preteklost ne moremo vplivati, zagotovo pa lahko vplivamo na sedanjost in prihodnost. V takšnih trenutkih je pomembno, da se vprašamo, kaj smo se iz neuspeha naučili o sebi, o drugih, kaj lahko storimo, da bo v bodoče boljše. Le tako lahko tudi neuspeh postane pozitivna izkušnja.
Izgubljati je človeško. Vsak misleči in čuteči človek je v svojem življenju doživel vsaj en poraz. Nihče se ne more izogniti izgubljanju - tudi največji med največjimi ne. Včasih so vzrok našemu neuspehu prevelika (nerealna) pričakovanja, včasih nismo dovolj pripravljeni, včasih pa zaradi različnih dejavnikov, na katere ne moremo vplivati, zadanega cilja ne dosežemo. Pomembno je, da se zavedamo dejavnikov, na katere lahko vplivamo, ter tudi tistih, na katere sami neposredno ne moremo vplivati. Športni psiholog Robert M. Nideffer pravi, če se prepustimo občutku izgube in depresiji, svoje energije ne moremo uporabiti tako učinkovito, kot bi jo lahko. Namesto, da bi svojo energijo usmerili v reševanje problema, jo usmerimo v obupovanje nad sabo in okoliščinami, v izgubo, ki nas dela nemočne. Čeprav je izguba boleča, nas lahko pripravi na to, da se bomo prihodnjič odzvali bolje. Če nam lahko izguba kakorkoli pomaga, potem je njena prisotnost gotovo koristna.
Vse na svetu se spreminja, še najbolj pa mi sami. Nekaj, kar se dobro začne, se lahko konča slabo in, kar se začne slabo, se lahko konča dobro. Tako dobrim kot slabim dogodkom se dostikrat ne moremo izogniti. Pomembno pri tem pa je, da se zavemo svojih slabosti, še bolj pa svojih moči, svojih dobrih strani, ki so nam lahko vedno v pomoč .
Takšen neuspeh je lepa priložnost za to, da se naučimo nekaj novega o sebi, da se naučimo nečesa, kar bi se pod kakšnimi drugimi pogoji težko naučili. Namesto, da si nenehno dopovedujemo, da smo zapravili priložnost, da smo bili nerodni, da smo razočarali druge, da smo zapravili leto življenja, šolanja, treninga in tako naprej, je bolje, če na problem pogledamo z drugega zornega kota.
Razumljivo je, da smo v trenutkih neuspeha razočarani, vendar pa zaradi tega še ni konec sveta. Naš neuspeh ne pomeni, da smo nasploh slab človek. Zavedati se moramo, da na preteklost ne moremo vplivati, zagotovo pa lahko vplivamo na sedanjost in prihodnost. V takšnih trenutkih je pomembno, da se vprašamo, kaj smo se iz neuspeha naučili o sebi, o drugih, kaj lahko storimo, da bo v bodoče boljše. Le tako lahko tudi neuspeh postane pozitivna izkušnja.
Izgubljati je človeško. Vsak misleči in čuteči človek je v svojem življenju doživel vsaj en poraz. Nihče se ne more izogniti izgubljanju - tudi največji med največjimi ne. Včasih so vzrok našemu neuspehu prevelika (nerealna) pričakovanja, včasih nismo dovolj pripravljeni, včasih pa zaradi različnih dejavnikov, na katere ne moremo vplivati, zadanega cilja ne dosežemo. Pomembno je, da se zavedamo dejavnikov, na katere lahko vplivamo, ter tudi tistih, na katere sami neposredno ne moremo vplivati. Športni psiholog Robert M. Nideffer pravi, če se prepustimo občutku izgube in depresiji, svoje energije ne moremo uporabiti tako učinkovito, kot bi jo lahko. Namesto, da bi svojo energijo usmerili v reševanje problema, jo usmerimo v obupovanje nad sabo in okoliščinami, v izgubo, ki nas dela nemočne. Čeprav je izguba boleča, nas lahko pripravi na to, da se bomo prihodnjič odzvali bolje. Če nam lahko izguba kakorkoli pomaga, potem je njena prisotnost gotovo koristna.
Vse na svetu se spreminja, še najbolj pa mi sami. Nekaj, kar se dobro začne, se lahko konča slabo in, kar se začne slabo, se lahko konča dobro. Tako dobrim kot slabim dogodkom se dostikrat ne moremo izogniti. Pomembno pri tem pa je, da se zavemo svojih slabosti, še bolj pa svojih moči, svojih dobrih strani, ki so nam lahko vedno v pomoč .
sreda, 25. oktober 2017
torek, 24. oktober 2017
BRŽ V KUHINJO
Razmišljam o kosilu, zbiram ideja in sestavljam okuse. Zadnje čase nekoliko manj kuham in nič ne pečem. Se opazi, a ne? Žal. Treniram za maraton in nimam časa (hehehe). Izbiram jedi, ki so lahke in hitro pripravljene, predvsem pa dobre in okusne.
Pa sem jo našla - idejo! Gremo! Vsi v kuhinjo! Zdaj!
POLENTA PIZZA Z MLETIM MESOM IN JAJČKO
Sestavine:
Najprej skuham koruzni zdrob. Vodo osolim, jo zavrem in vanjo vsipam koruzni zdrob. Zmešam in počakam, da se skuha.
Čebulo sesekljam in jo prepražim na olivnem olju. Na koncu dodam česen, premešam, počakam da zadiši in dodam mleto meso. Dobro ga prepražim, tako da razpade na popolnoma majhne enota, dodam začimbe in pelate, ter omako kuham cca. 20 minut. Na koncu primešam sesekljan peteršilj.
Jajčko spražim na olju, ocvirkih ali maslu.
Pekač obložim s peki papirjem, po njem enakomerno razporedim polento in preko nadevam omako iz mletega mesa. Po vrhu potrosim s prepraženo jajčko. Pekač postavim v segreto pečico in pizzo pečem cca. 20 minut na 180-tih stopinjah.
Enostavno, hitro in dobro. Se strinjate?
Pa sem jo našla - idejo! Gremo! Vsi v kuhinjo! Zdaj!
POLENTA PIZZA Z MLETIM MESOM IN JAJČKO
Sestavine:
- koruzni zdrov
- sol
- voda
- olivno olje
- čebula
- česen
- mleto meso
- pelati
- začimbe: sol, poper, kajenski poper, timijan, origano, feferon
- peteršilj
- jajca
Najprej skuham koruzni zdrob. Vodo osolim, jo zavrem in vanjo vsipam koruzni zdrob. Zmešam in počakam, da se skuha.
Čebulo sesekljam in jo prepražim na olivnem olju. Na koncu dodam česen, premešam, počakam da zadiši in dodam mleto meso. Dobro ga prepražim, tako da razpade na popolnoma majhne enota, dodam začimbe in pelate, ter omako kuham cca. 20 minut. Na koncu primešam sesekljan peteršilj.
Jajčko spražim na olju, ocvirkih ali maslu.
Pekač obložim s peki papirjem, po njem enakomerno razporedim polento in preko nadevam omako iz mletega mesa. Po vrhu potrosim s prepraženo jajčko. Pekač postavim v segreto pečico in pizzo pečem cca. 20 minut na 180-tih stopinjah.
Enostavno, hitro in dobro. Se strinjate?
ponedeljek, 23. oktober 2017
RAZIGRANA ROZAMUNDA
petek, 20. oktober 2017
MOJ TEKAŠKI DAN
Zbudila sem se v megleno oktobrsko jutro in pogled se mi je ustavil na mogočnem oljčnem nasadu, z drevesi polnimi oljk. Na morju sem in danes je dan D. Dan težkega treninga. Dan tekme. Dan teka.
Čeprav je nad pokrajino legla gosta megla, bo dan lep, sončen in topel. A nisem prava. To čutim že ves teden. To čutim tudi danes zjutraj.
Vstanem. Pripravim zajtrk, ki mora biti na tekmovalni dan vsaj 2 - 3 ure pred štartom, popijem limonado in kavo, pripravim stvari in se odpravim.
Uvod v tekmo je vedno enak, le kraj je mnogokrat različen. Dvig štartne številki, sprehod, kramljanje s prijatelji, preoblačenje in pred štartom še dolgo segrevanje.
Telo se polni z adrenalinom, ura je pripravljena, premikamo se proti štartni liniji. Še malo in pričelo se bo odštevanje. 10, 9, 8, ... gremo!
Vklopim štoparico in se poženem preko štartne linije. Lovim željeni tempo, a mi nikakor ne uspe. Prvi kilometer je počasen, drugi noro prehiter, spet tretji nekoliko len, a v četrtem mi uspe. Brezskrbno in zadovoljno zaplavam v svoj ritem in v trenutku, ko pomislim kako mi je fajn, kako mi leti in kako bom takšen tempo držala do konca, se trasa postavi pokonci. Klanec! Kaaaj? Kaj je to? Pa saj je organizator reklamiral traso kot pretežno ravninsko. A to je vse kaj drugega, in definitivno ni ravno.
Kilometri minevajo, tempo pada, noge trpijo, glava še bolj. Klancii mi ne ležijo. Nikoli mi niso in če nebi letos oddelala trail maratona na domačem bregu bi hodila. Ja, hodila bi.
Na 13. kilometru komaj prilezem do vrha kucla, proga se obrne navzdol, tečem in že v sebi proslavjam konec vzpetin. A glej ga zlomka. Nisem še dobro zaključila misli, ko sem ponovno med klanci, na blatni razbrazdani makadamski cesti, iščem prostor za korak in ponovno tečem navzgor. Ja nič. Sprijaznim se s progo, vklopim možgane na off, noge me še komaj nesejo in edini cilj mi postane prispeti do cilja.
Poslednji kilometri. Sonce, vročina, morje, navijači in tehnično osebje, ki me usmerja zdaj levo, zdaj desno, pa spet naravnost. Še malo. Zadnji kilometer. Uf, komaj še gre. Še 500 metrov. Pa ne že spet klanec! Ok. Bom zmogla. Jaaaa, že vidim cilj in slišim svoje navijačice. Dvignem roke, pomaham, se nasmehnem in prečkam ciljno preprogo. Ustavim štoparico in sem vesela, da je konec. V cilj sem pritekla kot druga tekačica.
Uf. Ni bilo lahko. Bilo je težko, zelo težko. A nič hudega. Takšne preizkušnje so najboljše. Dajo ti novega zagona, te dvignejo na višji nivo, jeza in nezadovoljstvo pa te še z večjo vnemo ženeta naprej proti zastavljenemu cilju. In ta je .... maraton.
Čeprav je nad pokrajino legla gosta megla, bo dan lep, sončen in topel. A nisem prava. To čutim že ves teden. To čutim tudi danes zjutraj.
Vstanem. Pripravim zajtrk, ki mora biti na tekmovalni dan vsaj 2 - 3 ure pred štartom, popijem limonado in kavo, pripravim stvari in se odpravim.
Uvod v tekmo je vedno enak, le kraj je mnogokrat različen. Dvig štartne številki, sprehod, kramljanje s prijatelji, preoblačenje in pred štartom še dolgo segrevanje.
Telo se polni z adrenalinom, ura je pripravljena, premikamo se proti štartni liniji. Še malo in pričelo se bo odštevanje. 10, 9, 8, ... gremo!
Vklopim štoparico in se poženem preko štartne linije. Lovim željeni tempo, a mi nikakor ne uspe. Prvi kilometer je počasen, drugi noro prehiter, spet tretji nekoliko len, a v četrtem mi uspe. Brezskrbno in zadovoljno zaplavam v svoj ritem in v trenutku, ko pomislim kako mi je fajn, kako mi leti in kako bom takšen tempo držala do konca, se trasa postavi pokonci. Klanec! Kaaaj? Kaj je to? Pa saj je organizator reklamiral traso kot pretežno ravninsko. A to je vse kaj drugega, in definitivno ni ravno.
Kilometri minevajo, tempo pada, noge trpijo, glava še bolj. Klancii mi ne ležijo. Nikoli mi niso in če nebi letos oddelala trail maratona na domačem bregu bi hodila. Ja, hodila bi.
Na 13. kilometru komaj prilezem do vrha kucla, proga se obrne navzdol, tečem in že v sebi proslavjam konec vzpetin. A glej ga zlomka. Nisem še dobro zaključila misli, ko sem ponovno med klanci, na blatni razbrazdani makadamski cesti, iščem prostor za korak in ponovno tečem navzgor. Ja nič. Sprijaznim se s progo, vklopim možgane na off, noge me še komaj nesejo in edini cilj mi postane prispeti do cilja.
Poslednji kilometri. Sonce, vročina, morje, navijači in tehnično osebje, ki me usmerja zdaj levo, zdaj desno, pa spet naravnost. Še malo. Zadnji kilometer. Uf, komaj še gre. Še 500 metrov. Pa ne že spet klanec! Ok. Bom zmogla. Jaaaa, že vidim cilj in slišim svoje navijačice. Dvignem roke, pomaham, se nasmehnem in prečkam ciljno preprogo. Ustavim štoparico in sem vesela, da je konec. V cilj sem pritekla kot druga tekačica.
Uf. Ni bilo lahko. Bilo je težko, zelo težko. A nič hudega. Takšne preizkušnje so najboljše. Dajo ti novega zagona, te dvignejo na višji nivo, jeza in nezadovoljstvo pa te še z večjo vnemo ženeta naprej proti zastavljenemu cilju. In ta je .... maraton.
četrtek, 19. oktober 2017
UČINKOVITO POSTAVLJANJE CILJEV
Da bo strategija postavljanja ciljev čim bolj učinkovita, je pomembno, da svoje cilje oblikujemo POZITIVNO.
“Naučil se bom matematike” je boljša formulacija cilja kot pa “Nikoli več ne smem pisati negativno”. Negativne misli negativno vplivajo na naš uspeh, pozitivne pa pozitivno.
Pri postavljanju ciljev moramo biti natančni. Določiti moramo specifičen cilj in čas v katerem naj bi ta cilj dosegli, kajti le tako bomo lahko vedeli, ali smo dosegli željeno ali ne. Če je cilj premalo določen, ne vemo, kaj točno vsebuje, in tako tudi ne moremo ugotoviti, ali smo ga res dosegli.
Določimo, katerim ciljem bomo posvetili več časa, kateri imajo prednost. Zgodi se, da imamo preveč ciljev in premalo časa, da bi dosegli vse naenkrat. Zato si določimo vrstni red doseganja ciljev.
Pomembno je, da določimo tudi kratkoročne cilje in ne le dolgoročnih. Dolgoročni cilji nas motivirajo, zadovoljitev kratkoročnih ciljev pa nas po korakih pripelje do zastavljenih dolgoročnih ciljev.
Vedno si zastavimo cilj, nad katerim imamo čim več kontrole. Naj bodo to naše sposobnosti ali spretnosti, ki jih moramo izuriti, ne pa zunanji dogodki, na katere ne moremo bistveno vplivati (sodnik, diskvalifikacija, tekmeci... ).
Nikoli si ne postavljajmo prenizkih ciljev, ker nam ti ne pomenijo zadosti velikega izziva, naša motivacija tako upade.
Prav tako naši cilji ne smejo biti previsoki ali nerealni, ker jih ne bomo mogli doseči, temu bo sledilo razočaranje, upad samozavesti in motivacije.
Cilj, ki si ga zastavimo, naj nam predstavlja izziv. Kadar zastavljenega cilja ne dosežemo naj se neuspeh ne sprevrže v katastrofo, pač pa ga vzemimo kot lekcijo, ki nam pove, kaj vse moramo še storiti, da bomo boljši.
Če cilja nismo dosegli lahko pomeni:
- da se nismo dovolj potrudili,
- da naša tehnika ni bila učinkovita,
- da smo si postavili nerealen cilj,
- itd.
“Naučil se bom matematike” je boljša formulacija cilja kot pa “Nikoli več ne smem pisati negativno”. Negativne misli negativno vplivajo na naš uspeh, pozitivne pa pozitivno.
Pri postavljanju ciljev moramo biti natančni. Določiti moramo specifičen cilj in čas v katerem naj bi ta cilj dosegli, kajti le tako bomo lahko vedeli, ali smo dosegli željeno ali ne. Če je cilj premalo določen, ne vemo, kaj točno vsebuje, in tako tudi ne moremo ugotoviti, ali smo ga res dosegli.
Določimo, katerim ciljem bomo posvetili več časa, kateri imajo prednost. Zgodi se, da imamo preveč ciljev in premalo časa, da bi dosegli vse naenkrat. Zato si določimo vrstni red doseganja ciljev.
Pomembno je, da določimo tudi kratkoročne cilje in ne le dolgoročnih. Dolgoročni cilji nas motivirajo, zadovoljitev kratkoročnih ciljev pa nas po korakih pripelje do zastavljenih dolgoročnih ciljev.
Vedno si zastavimo cilj, nad katerim imamo čim več kontrole. Naj bodo to naše sposobnosti ali spretnosti, ki jih moramo izuriti, ne pa zunanji dogodki, na katere ne moremo bistveno vplivati (sodnik, diskvalifikacija, tekmeci... ).
Nikoli si ne postavljajmo prenizkih ciljev, ker nam ti ne pomenijo zadosti velikega izziva, naša motivacija tako upade.
Prav tako naši cilji ne smejo biti previsoki ali nerealni, ker jih ne bomo mogli doseči, temu bo sledilo razočaranje, upad samozavesti in motivacije.
Cilj, ki si ga zastavimo, naj nam predstavlja izziv. Kadar zastavljenega cilja ne dosežemo naj se neuspeh ne sprevrže v katastrofo, pač pa ga vzemimo kot lekcijo, ki nam pove, kaj vse moramo še storiti, da bomo boljši.
Če cilja nismo dosegli lahko pomeni:
- da se nismo dovolj potrudili,
- da naša tehnika ni bila učinkovita,
- da smo si postavili nerealen cilj,
- itd.
sreda, 18. oktober 2017
ponedeljek, 16. oktober 2017
JESEN Z NAVDIHOM
petek, 13. oktober 2017
PRED OSMIMI LETI ...
Pred osmimi leti točno na današnji dan sem zapisala - prepisala tole:
Nov človek postaneš,
če strmiš nad svetlobo vsakega jutra;
če si srečen,
da tvoje oči vidijo,
tvoje roke čutijo,
in da tvoje noge lahko tečejo;
če poješ od veselja,
ker tvoje srce bije.
(Phil Bosmans)
Verz še vedno velja in če bi bilo potrebno, bi ga zapisala še enkrat, dvakrat, trikrat, .... mnogokrat.
Hja, osem let je, odkar redno beležim utrinke svojega življenja. Neke hude statistike ne bom ugotavljala, ker pravzaprav sploh ni pomembna. Vem le, da to rada počnem, da si sicer nisem mislila, da bom vztrajala polnih osem let in da bom to počela še nekaj časa.
Mnogi ste mnenja, da je moj blog brez vsebin in vodilne niti, a takšna sem. Rada živim življenje v sliki, nekoliko manj v besedi, rada si kakšno stvar pribeležim, predvsem pa rada kuham, tečem, kolesarim, pletem in ustvarjam lepe stvari. In seveda, to vse tudi pokažem.
Ker pa takšna vztrajnost le ni od muh, bomo se ob tej priložnosti malce posladkali z vedno odlično sadno torto. PRIVOŠČITE SI JO TUDI VI!
TORTA BREZ MOKE Z GOZDNIMI SADEŽI
Sestavine za biskvit:
Rumenjake in sladkor stepem v gosto kremo. Beljake stepem v sneg. Nato masi dodam orehe, kakav, gustin in 1/2 beljakovega snega, ter sestavine na najmanjši hitrosti počasi umešam. Maso vlijem v namaščen okrogel pekač za torte premera cca. 25 cm in pečem biskvit cca. 25 minut na 180-tih stopinjah.
Medtem ko se biskvit peče in nato hladi pripravim kremo. Stepem smetano in nad paro raztopim čokolado, ter ju dodam mascarpone siru. Prilijem tudi sok gozdnih sadežev.
Ko je biskvit ohlajen, ga postavim na lep krožnik, namestim obod pekača, ga prelijem s sadnim sokom in na njega enakomerno razporedim sadje. Dve veliko žlici pustim za dekoracijo. Preko enakomerno razporedim mascarpone kremo in torto čez noč postavim v hladilnik. Naslednji dan odstranim obod in jo dekoriram s sadjem, orehi in metinimi listi.
Nov človek postaneš,
če strmiš nad svetlobo vsakega jutra;
če si srečen,
da tvoje oči vidijo,
tvoje roke čutijo,
in da tvoje noge lahko tečejo;
če poješ od veselja,
ker tvoje srce bije.
(Phil Bosmans)
Verz še vedno velja in če bi bilo potrebno, bi ga zapisala še enkrat, dvakrat, trikrat, .... mnogokrat.
Hja, osem let je, odkar redno beležim utrinke svojega življenja. Neke hude statistike ne bom ugotavljala, ker pravzaprav sploh ni pomembna. Vem le, da to rada počnem, da si sicer nisem mislila, da bom vztrajala polnih osem let in da bom to počela še nekaj časa.
Mnogi ste mnenja, da je moj blog brez vsebin in vodilne niti, a takšna sem. Rada živim življenje v sliki, nekoliko manj v besedi, rada si kakšno stvar pribeležim, predvsem pa rada kuham, tečem, kolesarim, pletem in ustvarjam lepe stvari. In seveda, to vse tudi pokažem.
Ker pa takšna vztrajnost le ni od muh, bomo se ob tej priložnosti malce posladkali z vedno odlično sadno torto. PRIVOŠČITE SI JO TUDI VI!
TORTA BREZ MOKE Z GOZDNIMI SADEŽI
Sestavine za biskvit:
- 4 jajca
- 4 žlice sladkorja v prahu
- 4 dobre žlice meltih orehov
- 3 žlice temnega kakava v prahu
- 1 žlica gustina za peko
- 500 g gozdnih sadežev
- 500 g mascarpone sira
- 250 g sladke smetane za stepanje
- 200 g temne čokolade
- 2 žlice soka gozdnih sadežev
- sveža meta
- mleti orehi
- gozdni sadeži
Rumenjake in sladkor stepem v gosto kremo. Beljake stepem v sneg. Nato masi dodam orehe, kakav, gustin in 1/2 beljakovega snega, ter sestavine na najmanjši hitrosti počasi umešam. Maso vlijem v namaščen okrogel pekač za torte premera cca. 25 cm in pečem biskvit cca. 25 minut na 180-tih stopinjah.
Medtem ko se biskvit peče in nato hladi pripravim kremo. Stepem smetano in nad paro raztopim čokolado, ter ju dodam mascarpone siru. Prilijem tudi sok gozdnih sadežev.
Ko je biskvit ohlajen, ga postavim na lep krožnik, namestim obod pekača, ga prelijem s sadnim sokom in na njega enakomerno razporedim sadje. Dve veliko žlici pustim za dekoracijo. Preko enakomerno razporedim mascarpone kremo in torto čez noč postavim v hladilnik. Naslednji dan odstranim obod in jo dekoriram s sadjem, orehi in metinimi listi.
četrtek, 12. oktober 2017
POSTAVLJANJE CILJEV
Izraz postavljanje ciljev, označuje precej učinkovito tehniko, ki nam lahko prinese precej uspeha na vseh področjih našega življenja, tudi v športu.
Proces postavljanja ciljev nam omogoča bolj sistematično odločanje o tem, kaj v svojem življenju želimo doseči. Če vemo, kaj hočemo, se na to tudi lažje osredotočimo ter lažje postanemo boljši na tem področju. Postavljanje ciljev nam omogoča dolgotrajno vizijo našega življenja ter krepi našo motivacijo.
S tem, ko točno določimo svoje cilje, jih lahko tudi izmerimo ter tako sami ugotovimo, kakšen je naš napredek.
S postavljanjem ciljev lahko:
- dosegamo več,
- izboljšamo svojo aktivnost (performance),
- izboljšamo kakovost treninga,
- povišamo svojo motivacijo,
- povišamo svoj ponos in zadovoljstvo s samim seboj,
- povečamo zaupanje vase.
Raziskava, ki jo je leta 1983 izvedel Damon Burton, je pokazala, da so bili ljudje, ki so uporabljali tehniko postavljanja ciljev v svojem življenju:
- manj podvrženi stresu in anksioznosti,
- sposobni boljše koncentracije,
- bolj samozavestni,
- boljši v opravljanju aktivnosti povezanimi s cilji,
- bolj zadovoljni s svojimi dosežki.
S tem, ko si zastavimo cilj in ugotovimo, v kolikšni meri smo cilj dosegli, ugotovimo, kakšen je naš napredek in kakšne so sploh naše sposobnosti. Pravzaprav dobimo samopotrditev, da smo sposobni, da smo lahko uspešni.
Kako so odločamo za cilje
Prvi korak pri odločanju za cilj v športu je, da ugotovimo, koliko nam šport pomeni. Ugotovimo, ali je šport za nas življenjsko pomemben ali so morda v življenju še kašne druge stvari, ki nas bolj veselijo kot šport in se nam zdijo pomembnejše. Če nam šport pomeni le zabavo, bodo naši cilji v športu gotovo drugačni kot cilji nekoga, ki želi postati vrhunski športnik in je vse svoje življenje pripravljen podrediti športu.
Ko ugotovimo, kaj nam šport pravzaprav pomeni, je pomembno, da se odločimo, katere veščine bomo potrebovali in je dobro, če jih izpopolnimo.
Proces postavljanja ciljev nam omogoča bolj sistematično odločanje o tem, kaj v svojem življenju želimo doseči. Če vemo, kaj hočemo, se na to tudi lažje osredotočimo ter lažje postanemo boljši na tem področju. Postavljanje ciljev nam omogoča dolgotrajno vizijo našega življenja ter krepi našo motivacijo.
S tem, ko točno določimo svoje cilje, jih lahko tudi izmerimo ter tako sami ugotovimo, kakšen je naš napredek.
S postavljanjem ciljev lahko:
- dosegamo več,
- izboljšamo svojo aktivnost (performance),
- izboljšamo kakovost treninga,
- povišamo svojo motivacijo,
- povišamo svoj ponos in zadovoljstvo s samim seboj,
- povečamo zaupanje vase.
Raziskava, ki jo je leta 1983 izvedel Damon Burton, je pokazala, da so bili ljudje, ki so uporabljali tehniko postavljanja ciljev v svojem življenju:
- manj podvrženi stresu in anksioznosti,
- sposobni boljše koncentracije,
- bolj samozavestni,
- boljši v opravljanju aktivnosti povezanimi s cilji,
- bolj zadovoljni s svojimi dosežki.
S tem, ko si zastavimo cilj in ugotovimo, v kolikšni meri smo cilj dosegli, ugotovimo, kakšen je naš napredek in kakšne so sploh naše sposobnosti. Pravzaprav dobimo samopotrditev, da smo sposobni, da smo lahko uspešni.
Kako so odločamo za cilje
Prvi korak pri odločanju za cilj v športu je, da ugotovimo, koliko nam šport pomeni. Ugotovimo, ali je šport za nas življenjsko pomemben ali so morda v življenju še kašne druge stvari, ki nas bolj veselijo kot šport in se nam zdijo pomembnejše. Če nam šport pomeni le zabavo, bodo naši cilji v športu gotovo drugačni kot cilji nekoga, ki želi postati vrhunski športnik in je vse svoje življenje pripravljen podrediti športu.
Ko ugotovimo, kaj nam šport pravzaprav pomeni, je pomembno, da se odločimo, katere veščine bomo potrebovali in je dobro, če jih izpopolnimo.
sreda, 11. oktober 2017
TEKAŠKI NAMIG #98
ponedeljek, 9. oktober 2017
POLEPŠAJMO SI DAN
Naročite se na:
Objave (Atom)