PO JUTRU SE DAN POZNA

... in je za nami. 14. Ljubljanski maraton - za mene polovička.

Za razliko od včerajšnjega deževnega in turobnega sobotnega dne, sva se s Sašotom prebudila v prelepo jesensko jutro. Otroci so že včeraj odšli na počitniške plavalne priprave v Lignano, tako da sva brez skrbi in v miru pospravila vsak svoj kos kruha z medom in šalico kave, kot obvezni del vsakdanjega jutranjega rituala, ki poskrbi, da se vsa notranja nesnaga v najkrajšem možnem času preseli v naravo.

V parku Tivoli sva parkirala okrog osme ure, ter se oborožena z fotoaparatom odpravila na štartno - ciljni plato po štartne številke, ter posnet par lepih fotk štarta rekereativnega teka, na katerem je štartala tudi Alenka - prvič v Ljubljani.

Vendar glej ga zlomka. Dvig štartnih številk so očitno prestavili drugam. Le kam? Če bi si prečitala navodila organizatorja bi seveda vedela, tako pa nisva imela pojma. Hvala bogu, da smo od organizaorja prejeli cel kup sms-sporočil, med katerimi je bil tudi ta koristen podatek.
Torej, fotografiranje odpade, midva pa pohitiva na tržnico - po številke, kjer hitro zaključiva proceduro in se odpravima proti avtu. Vendar tudi vračanje nazaj ni potekalo prav gladko - na pol poti sva namreč ugotovila, da nimam sponk za pritrditev štartne številke.
Tako sem za jutranje segrevaje še enkrat stopila do tržnice in se nato uspela srečno vrniti do avta, kjer sem se preoblekla v tekaško odpravo. Med tem je Alenka odtekla svojo tekmo, jaz pa sem imela fotoaparat brez slik.
Sledilo je segrevanje pred štartom in grebenje pred štartno linijo - tokrat mi je to zelo dobro uspelo, saj je bila razlika med bruto in neto časom le 9 sekund.

10.30 - štart

Želja je bila odteči čas 1:43:00. Dogovorjeni plan je bil teči v tempu 4:45 min. na kilometer - probam, pa kaj bo, bo. Pripravljena sem bila super, saj sem vse treninge odtekla pridno po planu. Razmere so bile idealne - temperatura, vreme, počutje, vse. Super je bilo. Začela sem v tempu 4:43 - prvi kilometer, potem pa so kilometri kar leteli, tempo pa je kar podivljal. Med 4:35 in 4:45 je kazala štoparica. Kar nisem mogla verjeti sama sebi. Ok. Če gre, te pa gremo. Pa sem šla - tekla do konca in se ustavila v cilju z rezultatom 1:38:33.

Kaj naj rečem? Zadovoljna sem. Kaj zadovoljna - vzhičena. To je bil tek, na katerem sem se do sedaj najbolje počutila - ko je šlo samo od sebe.

Seveda po zaslugi mojega dobrega (kaj dobrega - najboljšega) trenerja Sašota, ki je ponovno, kljub nedavni bolezni uspel premagati samega sebe na maratonski razdalji s časom 2:47:37.

Vidimo se naslednje leto.

Alenenka v cilju - vir fotografije

Sašo proti koncu - vir fotografije

Moja malenkost - vir fotografije