KOMPROMIS ALI KOMPROMISARSTVO

Vsak od nas ima eno samo življenje. Naše življenje ni generalka, ni priprava za nekaj več ali boljšega. To je to, eno in edino. Takšni kakršni smo sedaj, ne bomo nikoli več. In še nekaj nikoli in nikdar ne bo obstajal nekdo kakor mi. Mi smo edinstveno, močno in ustvarjalno bitje.

Kakšna je razlika med kompromisom in kompromisarstvom?
Mnogi ljudje ravijo, da bi bili radi srečnejši, vendar ne morejo, zato ker je življenje sestavljeni iz kompromisov in se morajo potem nečemu odreči. In seveda prva stvar na seznamu za odstrel smo mi sami. Sebi se odrekamo, kadar postavljamo potrebe tistih ljudi, ki jih ne moremo zadovoljiti in ki nam jih ni treba zadovoljiti pred svoje. Kako je to grdo in nepotrebno. Zdi se, da nam je sebe najlažje zavreči. In najpogosteje nas tudi ožja in širša okolica opogumlja pri tem. Potem pa se zdi, da je najpreprosteje zatreti svoje želje, sanje, strasti, ... Vse do trenutka, ko pozabimo, da smo jih sploh kdaj imeli. Prepričani smo, da bomo odkrili srečo v zadovoljevanju tujih potreb in tujih pričakovanj. Toda to še nikomur ni uspelo! In potem se čudimo, da nismo srečni?!

Morda nismo nikoli razmišljali o razliki med popolnoma normalnimi in razumnimi kompromisi in izjemno strupenim "kompromisarstvom". Meja med tema dvema pojmoma je zelo jasna, gre pa za naše minimalne zahteve, ki jih imamo vsi in do katerih imamo vso pravico. Imamo minimalne zahteve, ki nam jih postavljajo služba, prijatelji, družina, znanci, partnerji, .... In domnevamo, da bomo nesrečni, če privolimo v nekaj, kar je pod temi kriteriji. Pa vendar to delamo najpogosteje zato, ker se ne zavedamo strupenih posledic takšne izbire.

Prvo kar je, moramo opredeliti minimalne zahteve v zvezi z vsemi pomembnimi vidiki svojega življenja. In ne bodimo zadržani. Navedimo vse tisto, kar vemo, da v resnici potrebujemo. Bistvo je, da so minimalne zahteve takšne, da jih lahko izpolnimo. Če nismo pripravljeni nekomu tega dati, potem tega nebi smeli zahtevati zase, ker gotovo ne bomo dobili. Razumemo? Če od nekoga zahtevamo popolno razumevanje, mi pa ga nismo sposobni, potem je težava v nas.

Določimo torej minimalne zahteve glede pomembnih delov svojega življenja in se zavedajmo, da kadarkoli privolimo v nekaj kar jih ne zadovoljuje, ne delamo kompromisov, ampak se gremo "kompromisarstvo". Če pa privolim v nekaj, kar je nad našimi zahtevami, vendar nam vseeno ni stoodstotno po volji, potem so to normalni in zdravi kompromisi, ki nam ne morejo resno škoditi.

Kompromisarstvo pomeni odrekanje vsem življenjsko pomembnim željam in potrebam in vedno vodi do nesrečnega življenja.

Šele ko so naše minimalne zahteve zadovoljene imamo možnost za lep odnos s seboj, s svojimi prijatelji, do svojega dela, ... In tedaj smo pripravljeni brez grenkobe ali občutka praznine delati kompromise. Če pa te minimalne zahteve niso zadovoljene, ne delamo kompromisov, ampak se toksično odrekamo najmanjšim zahtevam. To pa je nezdravo za nas, ker uboja strastnost, posledica česar sta lenoba in brezvoljnost.

Kompromisi so torej nujni del življenja vsakogar, kajti če živimo obdani z drugimi ljudmi, bomo nujno morali privoliti v nekatere, kar je povsem normalno in zdravo.