MARATON

Prav maraton je tista disciplina, v kateri so najmočneje izražene vrednote olimpizma in kjer se izkazujejo vztrajnost, vzdržljivost, srčnost in pošten športni boj. V olimpijskem tekmovalnem programu je na sporedu vedno zadnjega dne. Kraljevsko olimpijsko tekmovanje sicer velja za zelo naporno - nastop na maratonu tudi najboljši  atleti lahko načrtujejo dvakrat, največ trikrat letno - hkrati pa tudi za precej dobro predvidljivo športno disciplino.
Včasih je šport velika loterija. Za maraton to ne velja. Res pa je, da na tekače čakajo pasti, ki niso skrite le očem gledalcev, pač pa pogosto tudi samim atletom. Ustavijo jih lahko vročina, slabo tempiranje forme, nezadostna spočitost, premajhen vnos hrane in pijače, pa tudi kakšne druge nepredvidljive, včasih zelo banalne okoliščine, na katere niso pripravljeni. Najbolj usodno pa je lahko, če se s štarta poženejo prehitro.

Tekma se prične na štarterjeva znak, preteči ali prehoditi je potrebno celotno traso 42.195 metrov, zmaga pa tisti, ki prvi prečka ciljno črto. Da bi lahko bil priznan svetovni rekord morata biti cilj in štart maratona manj kot 21 km vsaksebi, nadmorska lega cilja pa je lahko največ 42 metrov nižja od starta. Organizatorji v pravilih vedno navedejo tudi zgornjo časovno mejo za regularen rezultat, ker trase pač vedno potekajo po cestah, ki služijo javnemu prometu.

Največja nevarnost za maratonce je prehiter začetek. Tempo, ki si ga nastavi na začetku, je pomembnejši od vsega drugega, napaka pa je zanesljiv recept za neuspeh in ta ne doleti samo amaterjev. Kako hitro začeti je potrebno vedeti že tedne pred štartom. Če tekač začne nekoliko pod tempom (malenkost počasneje) za svoj optimalni rezultat, bo v zadnjem delu proge s privarčevano močjo lahko precej nadoknadil. Če pa bo začel prehitro, bo pridobil manj, kot bo zaradi izčrpanosti izgubil v zadnjem delu. Znani ameriški trener vzdržljivostnih panog Shawn Galloway ocenjuje, da sekunda na kilometer prehitro na začetku pomeni izgubo dveh sekund na kilometer na koncu.