Notranja ura
Obstoj človeške notranje oziroma biološke ure ni sporen. Eden prvih, ki je na brutalen način eksperimentalno raziskoval njen ritem je bil francoski jamar in znanstvenik Michel Siffre, ki je dokazal, da notranja ura bije v ritmu periode 24.5 ur.
Endogenim, to je notranjim fiziološkim ritmom, ki so neodvisni od zunanjih dejavnikov, je podvrženo prav vsako živo bitje. Življenje je vpeto v cikluse, znotraj katerih se spreminjajo takorekoč vse fiziološke količine, tako v celicah kot v posameznih organih in v celotnem telesu. Razpon frekvenc različnih ritmov je res velik: od tisoč na sekundo do enkrat na nekaj let.
Telesni ritmi
Enota za merjenje frekvence je hertz (Hz), s katerim izražamo število ponovitev nekega dogodka v sekundi. Razpon frekvenc nihajev zračnega tlaka, ki jih slišimo kot zvok, se razteta od 20 do 20.000 Hz, srce utriplje povprečno v ritmu 1 Hz, dihamo pa za 0.1 Hz.
Daljše cikluse namesto s hertzi izražamo s trajanjem periode enega cikla. Tipični čas umirjanja srca je pol minute. V tem času se še tako hiter pulz drastično umiri.
Tipični čas ohlajanja in segrevanja telesa je pol ure. Pregreto telesno jedro, katerega temepratura lahko po dolgotrajnem intenzivnem naprezanju meri celo 40 stopinj, se ohlaja kar celo uro. Delna resinteza glikogena v mišicah traja nekaj ur, popolnoma kar cel dan. Zaradi težke vadbe se poškodovana mišična vlakna lahko celijo nekaj dni. Vezivno tkivo se obnavlja še malce počasneje od kontraktilnih strukturnih mišic.
Tipična dolžina najkrajšega ciklusa vadbe, s katero dosežemo sploh kakeršenkoli učinek, je teden dni. Merljiv napredek zahteva 3 do 7 tednov vadbe, medtem ko je 12 do 16 tednov tipični čas drastičnih prilagoditvenih sprememb, tako strukturnih kot metaboličnih. V tem času mišična sila doseže vrhunec, to pa je tudi dolžina priprav, ki lahko zadoščajo za nastop na tekaški maratonski razdalji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar