torek, 21. junij 2016

INTERVJU

Že pred časom sem od prijazne novinarke revije Tekač.si dobila povabilo na itervju. Pa sem ga najprej mislila zavrniti, a me je le v glavi nekaj prešinilo in sem pomislila: "Zakaj pa pravzaprav ne bi delila svoje zgodbe tudi s preostalimi in morda koga dodatno navdušila za tek, miganje in rekreacijo?"

Nastal je tale zapis:


Si članica kakšnega športnega društva ali kluba?
Trenutno sem članica AK Poljane iz Maribora.

Kateri so tvoji najljubši tekaški copati?
Najljubše znamke in modela tekaških copat pravzaprav nimam. Kar nekaj let sem prisegala na znamko Saucony, a so lepega dne spremenili podplat in z njimi nisem bila več zadovoljna. Nato sem za kratek čas presedlala na Asics in Mizuno, a zadnji dve leti tečem izključno v tekaških copatih znamke Adidas. Ugotovila sem, da mi ti najbolj odgovarjajo.

Uporabljaš tekaško uro?
Seveda uporabljam tekaško uro. Ker pa svojih treningov ne spremljam in ne analiziram v detajle, prisegam na ure s čim manj funkcijami. Pri tekaški uri je zame pomembno, da je majhna, da mi lepo stoji na roki (ženske lastnosti pač, hehehe), da ima vgrajen GPS in štoparico, ki meri tudi kroge (lap time). Trenutno uporabljam Polar M400.

Tvoj obred pred tekom?
Pred tekom nimam posebnih obredov. Čez teden dejansko za posebne obrede nimam niti časa, saj pridrvim domov okrog 17-te ure, smuknem v tekaška oblačila in že sem na cesti. Med vikendi pa poskušam opraviti trening v dopoldanskem času, tako da lahko potem doma še gospodinjim, skuham, včasih tudi kaj spečem in se družim.
Pred večjimi tekmovanji, poskrbim, da sem na prizorišču vsaj dve uri prej, tako da mi ostane dovolj časa za pripravo oblačil in obutve (pripenjanje startne številke in čipa), ter ustrezno segrevanje.

Tvoji dosedanji tekaški dosežki:
Letos praznujem 10. obletnico mojih udejstvovanj na raznih tekaških prireditvah, ki se jih je do sedaj nabralo že 71. Moje uvrstitve so bile vedno nekje med višjimi, a najbolj bi izpostavila:
2. mesto na 4. međunarodnom polumaratonu za žene v Zagrebu 2009
2. mesto na krajši razdalji Teka trojk v Ljubljani (z Natašo Planko in Barbaro Galjot) 2011
1. mesto na malem maratonu Državnosti – 10 km v Celju 2011
3. mesto na 25. Beogradskem maratonu 2012
3. mesto na Novosadskem polumaratonu 2013
3. mesto na dolgi razdalji Teka trojk v Ljubljani (z Natašo Planko in Anito Mejač) 2013
2. mesto na veteranskem prvenstvu Slovenije na 5 km 2013
3. mesto na Adria Advent Polmaratonu v Crikvenici 2013
2. mesto v kategoriji (15. absolutno) na maratonu v Istanbulu 2014
1. mesto na Loipersdorfer Buschenschank Halbmarathon 2015



Kdaj in zakaj si se pričela ukvarjati s tekom?
Pisalo se je leto 2007. Doma so se vsi trije fantje z navdušenjem ukvarjali vsak s svojim športom, le jaz sem živela dnevno razpeta med službo, otroci in gospodinjskimi opravili. Pa sem dobila svojega gorca, ki ga je bilo potrebno preizkusiti. In kje naj ga preizkusim, če ne na ta pravi kolesarski preizkušnji? Saj se niti se spomnim kako je bilo, vem le, da sem kar naenkrat bila prijavljena in že sem v množici rekreativcev stala na startu kolesarskega maratona. Pištola je počila in pognali smo se skozi start. Saj ne rečem, da ni šlo. Na vso moč sem vrtela pedala in sopihala, a ko so mimo mene kot za šalo drvele par deset let starejše dame, od katerih je bila skoraj vsaka za tri mene, je bilo konec. Odločitev, da popestrim svoj monotoni vsak dan je padla v trenutku. In pričela sem se ukvarjati s tekom.

Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Najbolj všeč mi je svoboda gibanja v vseh pogledih. Da tečem kadar želim in kadar imam čas, da nisem vezana na točno določeno uro ali termin, da sem po teku srečna, polnejša in zadovoljna, ter da se vsakodnevno prezračim, nadiham svežega zraka in prečistim misli.

Zakaj je prav tek šport, ki mu posvečaš največ časa?
Tek je šport, s katerim se lahko ukvarjaš celo leto, ne pozna starostnih omejitev, je eden izmed bolj poceni športov, s tekom se lahko ukvarjaš povsod, tako v mestu kot v naravi in ne nazadnje, je odlično dopolnilo drugim telesnim dejavnostim.

Kaj ti je tek dal?
Tek mi je pokazal neko novo dimenzijo življenja, še vedno pa mi daje ogromno zadovoljstva, odličnega fizičnega počutja, ter pozitivne energije s katero lažje drvim skozi vsakodnevne izzive in napore.

Kako potekajo tvoji treningi?
Če se le da, tekaške copate obujem šestkrat na teden, seveda pa je število tedenskih treningov v veliki meri tudi odvisno od službenega urnika in službenih obveznosti. Treninge mi piše mož, kar se mi zdi ena izmed velikih prednosti, saj točno pozna moje zmožnosti, moje preostale vsakodnevne obremenitve in obveznosti in moj način prehranjevanja. Količina treningov je odvisna od tekme na katero se pripravljam in rezultata, ki ga na tekmi želim doseči. Posebne motivacije ne potrebujem, saj mi je že misel na gibanje v naravi sama po sebi motivacija. Med tekom poslušam svoje telo, svoje dihanje, ter opazujem naravo in okolico. Glasbe med tekom ne poslušam nikoli.

Tečeš sama ali za to potrebuješ družbo?
Zaradi prilagajanja službenim obveznostim večino treningov opravim sama, včasih pa mi družbo dela mož, ki je tudi odličen triatlonec in tekač. Na nedeljskih dolgih tekih, pa mnogokrat jezike zavrtima z odlično tekaško prijateljico iz sosednje vasi.

Katerih tekov ne boš nikoli pozabila?
Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli. Tudi moj prvi tek bo za vedno ostal zapisan v mojem spominu. Obula sem tekaške copate, prehodila oziroma nekako pretekla 2 kilometra in se vrnila domov. Zabrisala sem superge v kot in edino, kar sem lahko izdahnila je bilo: »Ni hujšega športa kot je tek! « A sem vztrajala. Redno, trikrat na teden sem se po polžje prestavljala svoja težka stopala. Sprva je bila trasa dolga 2 km, nato sem jo podaljšala na 4 km in ko sem prvič uspela premagati razdaljo šestih kilometrov, sem se počutila kot olimpijska zmagovalka.
Pomisli, pretekla sem 6 kilometrov! Kakšen podvig! Ja, z nasmehom na ustih se spominjam takratnega veselja in razmišljanja. Danes velikokrat rečem, da je 6 kilometrov tako kratka razdalja, da se mi za takšen tek pravzaprav sploh ne izplača obuti tekaških copat.
Tekaške minute so postajale del mojega vsakdana. Tekla sem zase, po teku pa sem se počutila veselo, zadovoljno in sproščeno. Kilometri so se kopičili in doma so me pričeli zbadati, češ le zakaj tečeš, če vloženega truda ne preizkusiš tako kot se to dela - na uradni tekaški preizkušnji. Ne, to pa ne. Trmasto sem vztrajala v prepričanju, da nisem tekmovalni tip in da tekme niso zame. Dokler nisem dobila tako mamljive ponudbe, ki je nisem mogla zavrniti. Če se prijaviš na Ljubljanski maraton, ti napišem plan, po katerem boš 10 kilometrsko razdaljo pretekla v manj kot eni uri. In kaj sem hotela? Zagrabila sem, prejela plan, si ga natisnila, ga obesila na hladilnik in pridno, dva meseca vpisovala oddelane tekaške domače naloge. Trud je bil seveda poplačan. Svojo prvo 10,5 kilometrsko preizkušnjo sem pretekla v dobrih 56 minutah. In takrat me je potegnilo. Tek me je dobesedno posrkal.
Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom v življenju sposobna preteči 10 kilometrov. Polna novega elana in motivacije sem se znova in znova podajala na neskončne ceste. Trem tekom na teden sem dodala še enega, dokler ni pred mene padla nova ponudba in priložnost za novi izziv. Ponovil se je scenarij iz prejšnjega leta, le da je tokrat šlo za polmaratonsko preizkušnjo. Ponovno je na hladilniku visel plan tekeških treningov in zagotovilo, da bom 21 km pretekla v manj kot dveh urah. Kar naenkrat je bilo v tednu dni odkljukanih 5 tekaških treningov in ko so bili vsi kvadratki polni sem ponovno stala v Ljubljani na štartni liniji. Saj se več ne spomnim ali je bila tekma lahka ali težka spomnim se le, da je ura v cilju pokazala čas 1:48. In spomnim se mojega nepopisnega veselja ob doseženem času. Bila sem ponosna sama nase. Jaz, ki sem še ne tako daleč nazaj komaj pretekla 2 kilometra, sem premagala polmaratonsko razdaljo in to v manj kot dveh urah! Takrat se je v meni prebudila tekmovalnost. Posrkalo me je neverjetno vzdušje na tekaški prireditvi, prevzela me je množica nadobudnih tekačev, fascinirala me je njihova neverjetna prijaznost. Ja, na teku so vsi prijatelji, Vsi se z vsakim pogovarjajo. Vsi so z vsakim prijazni in vsak vsakemu nesebično pomaga in ga vzpodbuja. Ja, to je svet tekaških spominov.

Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Zraven teka pozimi tečem na smučeh, poleti pa zelo rada tudi kolesarim s cestnim kolesom, a žal v tekaški sezoni za te dejavnosti ostane zelo malo oziroma nič časa. Zato sem se letos odločila za spremembo in sicer, da konec maja zaključim spomladanski tekaški cikel in za slaba dva meseca naredim pavzo, ki mi bo omogočila, da se tudi s kolesom naužijem lepot narave pri nas in v tujini.

Kako pa skrbiš za prehrano?
Za doseganje zastavljenih ciljev je prehrana po mojem mnenju zelo pomembna, čeprav pri vsakodnevni prehrani ne kompliciram. Jem vse in čim bolj raznoliko. Družinsko pa smo omejili vnos sladkarij, a kljub temu po kosilu z veseljem pojem kos temne čokolade, ali pa si kdaj pa kdaj privoščim kos slastnega, doma pečenega peciva. Omejili smo tudi vnos jedi iz bele pšenične moke, ki pa jih nadomeščamo z rižem, proseno kašo, jedmi iz ajdove moke in stročnicami. Od prehranskih dodatkov uporabljam le energetske gele za med tekmo, ki traja dlje od ene ure.

Kakšne tekaške načrte in želje imaš za v prihodnje?
Razen tega, da si želim, da me tek spremlja čim dlje v starost mojega življenja, si dolgoročnih tekaških ciljev ne postavljam. Želim si čim manj poškodb, vsako leto pa si z možem izbereva en maraton, na katerega se nato dobro pripraviva, obisk tekme pa si organizirava kot nekajdnevni izlet.

Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom? Imaš tudi kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?
Zraven zahtevne, dinamične in pestre službe, kateri dnevno posvečam več kot tretjino dneva, mi ob teku ostane zelo, zelo malo prostega časa, ki pa ga z veseljem uporabim za vrtnarjenje (uživam v tem, da si lahko doma pridelamo osnovno zelenjavo), peko (redno pečem domači kruh, zelo rada pa pečem tudi sladice, a zadnje čase vse manj) in pletenje (ob zimskih večerih nastajajo pisane pletene kape). Hja, moj dan bi moral imeti minimalno 36 ur.







Print Friendly and PDF

1 komentar:

  1. Moj dan bi moral imeti 48 ur, pa še ne bi zmogla vsega tega.
    Tako, da čestitke in še naprej tako!

    OdgovoriIzbriši