OBMOČJE VADBE

Pri malce bolj poglobljenem planu treninga, uporabljenega pri športnikih ali rekreativcih, ki imajo tekmovalne ambicije se za določanje intenzivnosti vadbe uporabljajo območja vadbe oziroma cone.

Najpogosteje se uporablja šest con, začenši s prvo oziroma najlažjo.

Cone intenzivnosti:
1. Zelo lahkotno – regeneracija (do 60% srčnega utripa)
2. Lahkotno – ekstenzivni aerobni trening (60-70% sumax)
3. Srednje težko – intenziven aeroben trening (70 – 80% sumax)
4. Težko - vadba na aerobnem pragu (80-88% srčnega utripa)
5. Zelo težko - anaerobna vadba oziroma VO2max (90% in več)
6. Kratek anaerobni maksimalni napor (šprint) – trajanje do 30''


Za določanje intenzivnosti in con vadbe se v splošnem uporabljajo trije glavni pokazatelji stopnje obremenitve telesa. To so srčna frekvenca, laktat oziroma količina mlečne kisline v krvi pri določeni hitrosti/tempu in odstotek VO2max (maksimalna poraba kisika).

Maksimalna poraba kisika je ob anaerobnem pragu največkrat koriščen parameter v športni diagnostiki. VO2max je količina kisika, ki jo je organizem sposoben potrošiti v eni minuti (če posplošim – kako velik motor imaš v sebi). Najpogosteje se izraža v relativni meri mililitrih kisika na kilogram telesne teže na minuto (ml/(kg*min)). Z določitvijo con je lažje podati trening tekmovalcu, saj le – ta ve kakšen tempo oziroma kakšno moč naj da od sebe v določenem delu treninga za določeno cono.