Začetek tekaške sezone sem morala zaradi svoje nepazljivosti in podivjanosti prestaviti za dober mesec dni, saj z zvitim gležnjem res težko teptaš asfalt in zasnežene gorske stezice. Potem so se nogice pričele počasi prebujati, a ko smo punce pričele snovati tekmovalno pomlad in ko smo se spomnile, da bi se morda udeležile teka trojk je bil že marec. In ko sem se prijavila na prvo tekmo, me je kar zgrozilo, ko sem ugotovila, da imam do nje le še 14 dni. Bilo je težko, tako v nogah kot v glavi, a potem je steklo. Tekli smo hitre teke, se družili, ko smo sopihali v breg in skupaj nabirali kilometrino.
Trojke so se nezadržno bližale in tudi tekmovalna mrzlica je naraščala. Po dveh letih pavze, zaradi raznoraznih poškodb ene in druge tekačice, smo se letos koooončno po težkih mukah uspele zbrati tri dokaj enakovredne in krepko pomlajene. Dve veteranki in ena mlada, hitra in predana teku. Uf, sva stari dve imele tremo!
A Tek Trojk ozirom Pot ob žici je reeees eno tako prijetno, naspidirano, dobro organizirano in polno dobre volje tekaško druženje, da na ljubljanskem tromostovju pozabiš na vse tegobe in tegobice, ki se ob poku pištole spremenijo v nič. Željne tekem smo se pognale preko štartne linije, uravnale tempo, ki ni bil nič kaj počasen in se spraševale ali bomo v tej hitrosti vzdržale do konca ali ne. In smo! Do Golovca je letelo kot po maslu, nato smo stisnile zobe, sopihale in se par kilometrov matrale v breg, se na koncu spustile v mesto in v cilj pritekle kot tretja ženska trojka na razdalji 29 km.
Jeeeee! Vesele, ponosne, važne in zadovoljne! MAMUTKE!
Ni komentarjev:
Objavite komentar