TEK PO ŠTIRIDESETEM

Nad časom nimamo moči. Tako kot zvezde potujejo skozi vesolje, mi potujemo proti koncu življenja To je kot neka skrivnostna črna luknja, za katero ne vemo, kdaj in kje bomo vstopili. Tek je eden od dejavnikov, s pomočjo katerega potovanje lahko postane bolj zanimivo in spodbudno.

Čeprav ne vemo, kako dolgo bomo živeli, lahko vplivamo na sam proces staranja. S pomočjo zdravih življenjskih navad imamo več možnosti za dolgo življenje, hkrati pa tudi temeljito izboljašamo kvaliteto življenja.

Na kaj moramo biti pozorni tekači v procesu staranja: nekoliko počasnejši začetek teka zjutraj, nekaj več vnetij in bolečin, počasnejša rehabilitacija pri poškodbah. Mnogi poskušamo ta mejnik prebroditi brez slabih slutenj in prepričani smo, da je življenje lahko zanimivo tudi po štiridesetem in da nam telo lahko pri teku še vedno zelo dobro služi, če zanj dobro skrbimo.

Strokovnjaki ugotavljajo, da ko se začenjajo kazati znaki staranja, telo po napornem treningu potrebuje daljši čas za regeneracijo. Ni nujno, da so časi pri treningu hitrosti po 45. Letu dosti slabši, kot takrat ko smo bili mladi, a za tem smo še nekaj dni bistveno počasnejši.

Prednost, ki jo prinašajo zrela leta je, boljša koncentracija. Sposobni smo prenašati večje napore na vseh življenjskih področjih. Usmerjeni proti cilju, potiskamo telo preko ovir, dokler nas ne premaga utrujenost. Iz našega telesa znamo sedaj iztisniti več kot prej – zato hitreje podležemo poškodbam. Bolj smo utrujeni ob poškodbi, več časa potrebujemo za regeneracijo. Povavadi smo ve teh letih bolj podvrženi strusu od dela, družine idr., kar še poveča težave pri teku in podaljša čas okrevanja.

Tekaški trenerji predlagajo, da z leti oblikujemo program tako, da bo po naporenm treningu sledilo več lažjih treningov. Prav tako verjamejo, da ima prenajedanje in uživanje težke, mastne hrane negativen vpliv na rezultat. Z leti postaja količina počitka in uživanje lahke hrane vedno pomembneje.

Ko opazujemo kazalec na uri našega življenja, lahko izberemo med poslabšanjem stanja, kot posledico zanemarajanja telesa ali pa vzamemo kontrolo nad zdravjem in življenjem v svoje roke. Obstaja na tisoče zgodb, kjer pomembno vlogo igra pogum. Vsak, ki se je odločil za to ima psihološko prednost v boju z leti. Ni potrebno, da samo sedite in pustite, da se stvari z leta v leto poslabšujejo. Izbira je popolnoma vaša.

POSLADKAJMO SE

Zbudili smo se v prelepo sobotno jutro. Na nebu je par oblačkov in jesensko jutranje sonce. Mnogi boste dan preživeli v naravi. Sama bom po dolgem času vikend preživela doma, uredila vrt, zalila rože, oprala perilo in postorila ostale nujne gospodinjske aktivnosti. Oooo, seveda bom dan izkoristila tudi za tek. Bliža se sklepna faza treningov za maraton, ki me čaka konec oktobra, zato imam danes na planu kratek 40 minutni raztek, jutri pa dooolgi tek. 36 km, na izi.

A preden to vse postorim, bom poskrbela še za posladek, ki nas bo čakal po kosilu. To bo bučni kolač, ki smo si ga privoščili že pred par dnevi, ko smo imeli pravo bučno pojedino (bučno juhico in bučne polpete). Tako sem ga pripravila:

ZDROBOV BUČNI KOLAČ

Sestavine:

• 1 šalica pšeničnega zdroba
• 1 šalica sladkorja
• 1 šalica mletih orehov
• 1 šalica mleka
• 1/2 šalice olja
• 2 žlici ržene moke
• 2 jajci
• 1 pecilni prašek
• 1 vanili sladkor
• naribana buča

Vse sestavine zmiksam in maso vlijem v namaščen pekač. Pekač postavim v segreto pečico in pečem približno eno uro pri 180 stopinjah.

Nastane takšen okusen, sočen zalogajček.

BUČNI POLPETI

Ko smo se včeraj okrepčali z odlično bučno juhico, smo si postregli še z odličnimi bučnimi polpeti, popečenimi cukini in piščančjim mesom.

Tako sem naredila bučne polpete:

BUČNE POLPETE 

Sestavine:

• buča
• 2 jajci
• čebula
• 2 žlici ržene moke
• 2 žlici gladke moke
• parmezan
• sol
• kajenski poper
• peteršilj

Izbrala sem košček oranžne buče in polovico buče-rožice. Očistila sem jih in naribala, ter posolila.

 

Počakala sem dobrih 10 minut, da je buča izpustila vodo, ter jo ožela. Nato sem dodala na drobno sesekljano čebulo, nariban parmezan, moko, poper, jajca in pest sesekljanega peteršilja, ter sestavine z vilico fajn premešala.

Dobila sem ne preveč trdo, gosto zmes, katero sem pustila par minut, da se je moka nekoliko "napila". V ponvi sem segrela malo oljčnega olja, ter vanjo z veliko žlico položila tri kupčke, katere sem oblikovala v polpete.

Polpete sem v par minutah popekla do zlato-rjave barve, ter jih zložila na krožnik. Dodala sem popečene cukine in piščančje meso.

Odlična in reeees lahka pojedina!

 

Tako, sedaj pa nas čaka le še bučni posladek.

PRAVA BUČNA POJEDINA

Pohitela sem domov in med prvim in drugim dežjem ujela tistih mojih 40 minut, ki sem jih potrebovala za kratek raztek. Nato sem imela dobro uro časa, da sčaram večerjo za tri. Za enega ful lačnega, eno zmerno lačno in enega nekoliko manj lačnega. Pogledala sem po kuhinji, zagledala pisani kup buč in že sem imela idejo.

Pripravila sem pravo bučno pojedino. Kot prvo smo se okrepčali in segreli z bučno juho, nato smo menjali krožnike in si postregli z bučnimi polpeti, ter popečenimi cukini in piščančjim mesom. Ko smo si nekoliko opomogli od dobrot iz prvih dveh krožnikov, smo se posladkali še z zdrobovim bučnim kolačem. Mmmmm, vse je bilo tako lahkotno in okusno!

Pa poglejmo, kako sem  pripravila bučno juho:

MEŠANA BUČNA JUHA S STROČJIM FIŽOLOM

Sestavine:

• 1/2 čebule
• 1/2 buče
• pest stročjega fižola
• 2 krompirja
• 1 korenček
• oljčno olje, sol, kajenski poper
• šepek svežega peteršilja
• žlica kisle smetane

Očistila sem čebulo, jo narezala in prepražila na oljčnem olju. Dodala sem preostalo zelenjavo, ki sem jo pred tem narezala na manjše kocke, ter sestavine nekoliko popražila.  Nato sem dodala vodo, juho začinila in jo pokrila s pokrovko. Kuhala sem jo približno 20 minut, nato sem dodala svež peteršilj in jo zmiksala v blenderju. 

Zmiksani juhi sem dodala žlico kisle smetane, premešala in postregla. Čulo se je le: njami, njami!

Vrnite se jutri - bom povedala kako sem naredila bučne polpete. Se vidomo!

PARADIŽNIKOVA OZIMNICA

Par dni se nisem sukala okoli vrta in kaj me je dočakalo? Polna skleda rdečih, zrelih, že skoraj prezrelih paradižnikov. Sama pri sebi sem razmišljala, ali jih pospravim v zmrzovalnik ali pa jih pustim v hladilniku, kjer se jim bolj slabo piše, saj jih ne bomo uspeli vseh v tako kratkem času pospraviti v želodce. 

Seveda nisem oklevala, takoj sem se lotila dela in en, dva, tri, že so bile pripravljene tri vrečke domačega paradižnika. Ko bo mraz, bodo takoj zmanjkale.

SLADKA NAGRADA

Prijazna spletna kraška prijateljica, ki ustvarja odlične kuhinjske čarovnije mi je v nedeljo podelila sladko nagrado, za katero se ji resnično zahvaljujem.

A kaj sedaj?

Pravila igre so takšna, da nagrado prilepim na svoj blog in jo podelim naprej 5 blogom, ki imajo manj kot 200 prijavljenih obiskovalcev.

Kako naj nagrado podelim petim blogom, če pa so mi vsi dnevniki, ki jih spremljam in berem lepi in fajn in uživam, ko se pasem na čudovitih fotografijah. Prav tako ste mi fajn in čudoviti vsi, ki zaidete v tale kotiček in pustite na njem kakšno sled. Zato sem se odločila tako. Nagrado bom prilepila sem gor, kdor pa želi jo lahko vzame in podeli naprej, tako kot velevajo pravila igre.

PRESENETILA SAMO SEBE!

Že odkar smo prišli z morja čutim, da se mi forma dviguje in stopnjuje. V teku neizmerno uživam in ni mi težko. Že prejšnji vikend sem na Teku okoli jezera na Bledu za skoraj 3 minute izboljšala svoj lanski čas, danes pa me je čakalo 21 km na 3. Eko maratonu v Mariboru. 

Neka strašna tekmovalna evforija me res ni prežemala, a počutila sem se odlično. Noge so bile spočite, čeprav se za to tekmo nisem posebej pripravljala. Ta teden sem res nekoliko zmanjšala kilometrino, a v prvem planu je še vedno maraton, ki me čaka 28. oktobra.

Koliko boš začela, me je včeraj vprašal Sašo. Ne vem, kaj misliš? Poskusi tempo okrog 4:25, kar je skupni čas okrog ene ure in 33 minut. Hitreje ti ni treba, to je le pripravljalna tekma. Ne se razturat, razumeš?

Pa smo šli. Točno ob 10.00 je počila pištola. Nisem se zagnala, a prvi kilometer itak leti sam po sebi. Potegne te množica tekačev, ki se zaženejo, kakor da so na svetovnem prvenstvu, potem pa nekateri zelo hitro odpadejo. Tekla sem nek svoj ritem, bistveno hitrejši od načrtovanega, a mi je bilo fajn. Po štirih kilometrih sem ujela mlajšo tekačico in ji sledila dobra dva kilometra, ko je upočasnila tempo, sem se v nekem trenutku priključila tekaču, ki je tekel točno moj načrtovani ritem. V zavetrju sem mu sledila kar nekaj časa, dokler proga ni obrnila rahlo navzdol in nato z vetrom v hrbet. Takrat je pospešil. Pustila sem ga naprej in se kmalu po devetem kilometru postavila ob bok naslednji mlajši tekačici. Imela je odličen tempo. Nekoliko hiter, a meni pisan na kožo. Sledila sem ji naslednjih 11 kilometrov. V klanec, pa dol, pa čez Lent, čez Pobrežje, mimo Evroparka in na Titov most. Tam pa se je pognala in me v zadnjih 600 metrih ugnala za 10 sekund. A bilo je super! Prvih 15 kilometrov tekme sem spremljala le kilometrski tempo, drugega me ni zanimalo Na koncu pa še tega ne več. V bistvu sem kar pozabila na uro in nisem imela pojma kakšen čas tečem in kakšen bo skupni rezultat. A zdelo se mi je, da bo krepko nad 1:33. Ko sem v cilju pogledala na uro sem bila reees presenečena. 1:31:39. Vaaau! Minuto boljše kot moj najboljši čas! Pa to je noro!

Ne morem verjet. Tokrat sem resnično presenetila samo sebe.

Slikice so sposojene od tu in tam.

KONČNO MI JE USPELO!

To bi morala storiti takoj, ko sem prišla z dopusta, pa sem bila takoooo malo doma. Ni in ni bilo pravega časa, da bi uredila frizuro dišeči meti, ki se je razrasla kot plevel. No, pa me je slabo vreme prisililo. Potrebnih je bilo pičlih 15 minut in meta je bila porezana. Po tleh sem razgrnila časopisni papir in jo razrostrla po njem. Upam, da bo jesen še toliko topla, da se bo meta fajn posušila. Nato jo bom zdrobila in dodala domači čajni mešanici. Oooo, pozimi spijemo na litre domačega čaja!

ROŽASTA NEŽNOST

Tile rožasti nežni vzorčki so me kar pritegnili. Najprej sem mislila, da s te moke ne bo  kruha, a je nastal prav lušten kompletek.  Oooo, še imam idej!

PRIPRAVLJAM VEČERJO

Takšna ali drugočna skleda solate je skoraj nepogrešljiv del vsakodnevnega kosila. Mnogokrat pa si jo pripravimo kot samostojen obrok. Pri nas so salatni večerni obroki stalnica. Zdravi so, pa še hitro so gotovi, kar šteje največ.  V solato lahko dodajamo različne dodatke, s čimer pripravimo zanimiv in hranljiv obrok.

 

Ker je navrtu še kar nekaj paradižnika in tudi kakšna paprika se najde, peteršilja imamo pa za stran metat, smo si privoščili takšen okusni obrok. No, v bistvu je bila to večerja za "ta stara dva". Jernej tega ne mara, Matije pa tako ali tako ni doma.

 

PARADIŽNIKOVA SOLATA Z DODATKI

Sestavine:

• paradižnik
• paprika
• čebula
• feta sir
• peteršilj
• bazilika

Skledo sveže solate pripravim tako, da očistim in narežem vse sestavine. Solato izdatno začinim z bučnim oljem, dodam sol in kis ter zmešam. To je to.
 KAJ PA VI NAJRAJE JESTE ZA VEČERJO?