3:20:56

Saj nisem verjela, da sem tega sposobna. Še danes komaj verjamem. Sašo je napovedal čas 3:22, sama sem odvzela še minuto in pritekla v cilj maratona s časom 3:20:56.

Prekrasen tek, uživancija in odlična taktika. Kilometri so kar leteli in leteli, tempo pa je ostajal in ostajal na nivoju. Prvi krog je bil le minuto počasnejši od drugega. Neverjetni uspeh. A kar je najlepše. V drugem krogu me ni prehitel niti en maratonec, kaj šele maratonka. Jaz pa sem jih kar požirala. Ogromno. Enega za drugim.

Kriza? Tokrat je ni bilo. Sem jo čakala. Na tridesetem, pa na petintridesetem kilometru, a ni hotela priti. V bistvu mi je bilo najhuje od 40. do 41. kilometra, kjer je bil rahel vzpon, a je v zadnjem kilometru ponovno poletelo. Zadnjih 500 metrov so mi preostale moči še za ciljni šprint.

Sicer pa... Saj sem trenirala. Ne bom rekla, da nisem. Ne, ne sodim med tiste, ki se hvalijo kako "nič" ne trenirajo in pri tem dosegajo vrhunske rezultate. Jaz se z veseljem pohvalim: trenirala sem. Mnogo, trdo in intenzivno. Vse po planu. Vse sem naredila točno po planu in niti enkrat samkrat nisem manjkala. No, manjkala. Itak večino tekov opravim sama, zato ker sama tako hočem.

Juhej! Kljub spomladanski "polomiji" bo sezona, ki še ni popolnoma zaključena več kot odlična. Ja, za konec sem si pustila še eno polovičko (21 km). Bolj za družbo kot kar koli drugega. Kar sem mislila, sem letos naredila in odlično mi je uspelo.

Prav navdušena sem!

Tako. Slikice iz prekrasnega Dresdna v Nemčiji, kjer sem včeraj v prelepem sončnem vremenu odtekla maraton sledijo zvečer. Sedaj pa letim v službo. Hudiča, sem že spet pozna.