Zgodaj sem se prebudila v zasneženo jutro in nikakor več nisem mogla priklicati spanca. Vstala sem, pripravila zajtrk in odločitev je bila hitro tukaj. S Sašotom in Jernejem, ki sta odšla na jutranji trening sem se odpeljala v Maribor in že tekla proti domu.
Sprva me je pot vodila ob Dravi, kjer so mi družbo delali labodi in račke.
Sprva me je pot vodila ob Dravi, kjer so mi družbo delali labodi in račke.
Pogled na desno in zazdelo se mi je, da sem v Postonjski jami. Pravi kapniki so viseli izpod zemlje. Ledeni.
Nekdo je parkiral čolniček in v zasneženem jutru čaka, da ga odveže.
Bolj sem se približevala domu, bolj je bilo belo in sneženo.
Na poti sem samevala. Kakor, da se ljudje bojijo belih krpic, ki tako nežno letijo z neba.
Kratek del poti je bilo potrebno teči kar po cesti. Verjetno je izgledalo močno prifrknjeno in ni bilo fajn, vendar drugače ni šlo. Pločniki so bili neočiščeni in polni napluženega snega s ceste.
Ni enostavno teči po snegu. Na cesti spodrsava, na stranskih poteh pa je bilo potrebno kar krepko dvigniti pete.
Po dobri uri se stopila skozi domača vrata.
Ura je še močno dopoldanska, jaz pa sem že zaključila prvi del sobotne rekreacije. Kakšen fajn občutek.
Sedaj pa hitro skok v kuhinjo. Matija se odpravlja na popoldansko tekmo v Kranj in je potrebno pripraviti zgodnje kosilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar