ODA TEKU

Stopala lahkotno hitijo po mehkem listju. Mišičje se greje in odlaga težo dolgega dne. Kisik preplavlja bilijone telesnih celic. Vsak korak sprošča duha in pospravlja po glavi, dokler misli ne poletijo. V trebuhu se odpre skrinjica s poživili in telo začne prekipevati od veselja.

Ja, tako lepo je lahko med tekom!

In ko minejo ti dooolgi zimski dnevi. Ko se dvigne megla in posije sonce. Ko se temperatura dvigne v pozitivno smer. In ko se prične nasmihati pomlad, udari na plano refleks za tek, ki me kar napolni z energijo. Noge me same ponesejo do vhodnih vrat in naprej,... v naravo.

Tokrat sem jo mahnila naravnost na Pohorje.

Vajena cestnih tekov sem se zagnala v breg, kakor da je neskončna ravnina. Kar hitro sem padla nazaj v realnost, upočasnila tempo, ter pričela sopihati proti začrtanemu cilju.

Pri Šarhovi hruški sem prvič pogledala v dolino

Cesta je zavila ostro v levo - proti Šumiku, Arehu in Glažuti.

Vse višje sem se vzpenjala, bolj je bilo toplo in manj snega.

Škoda, da se je pisani zahod sonca zaradi oblakov videl le v tanki črti.

Še zadnji pogled v dolino, kjer so se počasi že prižigale lučke.

... in današnja tekaška tura se je tako zaokrožila v celoto.