V različnih revijah in časopisih je mnogokrat moč zaslediti razna poročila in raziskave o prehranskih navadah odraslih ljudi. Le – te mnogokrat ugotavljajo, da je več kot polovica odraslih predebelih, da jedo preveč, presladko in premastno, ter da se premalo gibljejo in pijejo preveč alkohola. Mnoge raziskave kažejo tudi,da je predebelih vseveč tudi otrok. Zakaj? Odgovor je na dlani: preveč sladkarij, ter sedenje za računalnikom z igralno palico v roki, namesto igranja in gibanja na prostem. Otroke mnogokrat že zelo zgodaj vzgojimo v zapečkarje.
Ali se kdaj vprašamo kako poteka dan pri večini odraslih ljudi? V sedečem kroženju: sede zajtrkujemo, sedimo v avtomobilu, se vozimo z dvigali, nato sedimo v pisarni, pri kosilu, ponovno v avtomobilu, pred televizijo in na koncu ležemo v posteljo. Iz dneva v dan, iz tedna v teden iz leta v leto.
Človeško telo je bilo tisočletja navajeno gibanja zaradi iskanja hrane. Sedaj pa naenkrat samo pitanje. Telo še vedno ustvarja maščobne zaloge, vendar le-teh ne zmore porabiti.
Mnogi se dandanes le še redko odpravijo peš po opravkih ali na sprehod. Mnogi uporabijo lastne moči le, da se odpravijo na dopust. Pa še tam pogosto lenarijo, saj je gibanje toliko napornejše, kolikor bolj se ga odvadimo.
Dandanes gibanje ni potrebno zaradi iskanja hrane, temveč zaradi ohranjanja zdravja in osebnega zadovoljstva. Sami lahko izbiramo koliko in kdaj bomo tekli. Tečemo lahko za sprostitev, da se otresemo skrbi. Vendar marsikdo tega največkrat ne naredi. Raje se po dolgem in napornem delovnem dnevu nagradi z ležanjem pred televizijo in sedenjem ob obilnem obroku, ter zaradi apetita poje več kakor narekuje lakota.
Vendar s tekom lahko dosežemo, da se apetit samodejno spremeni, saj se telo prepoji s kisikom in pričen izločati encim, ki nam sporoča »sit sem«. Po teku se bolje počutimo, vlije na veselje, hkrati pa ubije lenobo in pasivnost. Tek je življenje.
Tokrat se odpravim proti Lovrencu.
Na cesti Ruše - Lovrenc na Pohorju prečkam najprej potoček, ki je v teh hladnih zimskih dneh skoraj prekrit z ledeno skorjo.
Na nekaterih odsekih se cesta spusti skoraj do reke Drave.
Tečem mimo ledene plezalne stene, okrašene z zimskimi skulpturami.
Prava popestritev pobeljene okolice je pisani čebelnjak na levi strani ceste.
Pri Falskih pečinah se cesta dvigne kar visoko nad reko Dravo.
S pogledom pospremim reko, ki nadaljuje svojo pot in se obrnem proti domu.
Prvič opazim, da je na tem mestu narava ustravarila majhen otoček na Dravi.
Tik pred domom rada zavijem skozi drevored, ki je vedno tako enak, pa vendar iz tedna v teden drugačen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar