Kolikor se da se poskušam držati načela: "Če se le da, je v življenju potrebno preizkusiti vse kar te veseli in v čemer uživaš!"
V duhu takšnega razmišljanja sem se včeraj odpravila na moj prvi duatlon. Po sobotnem prelepem sončnem in toplem dnevu, ki sem ga preživela v sodniški funkciji na bazenu, sem zvečer spakirala stvari za tek in kolesarjenje in v nedeljo zjutraj sva s Sašotom že brzela proti Ribnici. Kar hitro sem ugotovila da "boljšega" termina za nove podvige nisem mogla izbrati. Že v Celju so nas pričakali črni oblaki, v Ljubljani je že fajn deževalo, da o Ribnici ne govorim. Pri sedmih stopinjah je lilo kot iz škafa.
Že kratek ogled kolesarske proge mi je zmočiv vsa topla oblačila. Mraz me je pa tako prebadal, da če kdo reče, da mu od mraza škripajo zobje, ni to nič. Škripali so mi zobje in tresle tako roko kot noge.
A bila sem odločena. Grem v vsakem vremenu. Hitro sem se zaprla v avto, prižgala gretje na ful, ter v 45 minutah posušila stvari. Ponovno sem se oblekla. Zimsko. Skoraj bolj zimsko kot pozimi. In se odpravila na štart.
A kako tekmovati in izvesti menjavo iz teka na kolo in obratno. Že itak se mi je zdel to velik podvig a postavilo se mi je za marsikoga smešno vprašanje. Ali naj tekmujem bosa, si pripnem čevlje na kolo, tečem bosa iz menjalnega prostora do štarta kolesarskega dela in si čevlje obujem šele po skoku na kolo? Ali tekmujem v nogavicah, se preobujem v menjalnem prostoru, tečem s kolesarskimi čevlji do štarta kolesarskega dela, skočim na kolo, pripnem čevlje in kolesarim naprej?
Profiji s takšnimi vprašanji seveda nimajo problemov a za mene je bil v tistem trenutku to največji problem. Pa sem se gleda na mraz in dež kar hitro odločila. Tekmovala bom bolj komot, torej v nogavicah, pa kar bo bo.
In smo štartali. 5 km teka, 20 km kolesarjenja in ponovno 2.5 km teka. Dež je celo ponehal, ogrelo se je na "visokih" 10 stopinj in za prvič je šlo super.
V duhu takšnega razmišljanja sem se včeraj odpravila na moj prvi duatlon. Po sobotnem prelepem sončnem in toplem dnevu, ki sem ga preživela v sodniški funkciji na bazenu, sem zvečer spakirala stvari za tek in kolesarjenje in v nedeljo zjutraj sva s Sašotom že brzela proti Ribnici. Kar hitro sem ugotovila da "boljšega" termina za nove podvige nisem mogla izbrati. Že v Celju so nas pričakali črni oblaki, v Ljubljani je že fajn deževalo, da o Ribnici ne govorim. Pri sedmih stopinjah je lilo kot iz škafa.
Že kratek ogled kolesarske proge mi je zmočiv vsa topla oblačila. Mraz me je pa tako prebadal, da če kdo reče, da mu od mraza škripajo zobje, ni to nič. Škripali so mi zobje in tresle tako roko kot noge.
A bila sem odločena. Grem v vsakem vremenu. Hitro sem se zaprla v avto, prižgala gretje na ful, ter v 45 minutah posušila stvari. Ponovno sem se oblekla. Zimsko. Skoraj bolj zimsko kot pozimi. In se odpravila na štart.
A kako tekmovati in izvesti menjavo iz teka na kolo in obratno. Že itak se mi je zdel to velik podvig a postavilo se mi je za marsikoga smešno vprašanje. Ali naj tekmujem bosa, si pripnem čevlje na kolo, tečem bosa iz menjalnega prostora do štarta kolesarskega dela in si čevlje obujem šele po skoku na kolo? Ali tekmujem v nogavicah, se preobujem v menjalnem prostoru, tečem s kolesarskimi čevlji do štarta kolesarskega dela, skočim na kolo, pripnem čevlje in kolesarim naprej?
Profiji s takšnimi vprašanji seveda nimajo problemov a za mene je bil v tistem trenutku to največji problem. Pa sem se gleda na mraz in dež kar hitro odločila. Tekmovala bom bolj komot, torej v nogavicah, pa kar bo bo.
In smo štartali. 5 km teka, 20 km kolesarjenja in ponovno 2.5 km teka. Dež je celo ponehal, ogrelo se je na "visokih" 10 stopinj in za prvič je šlo super.
Ni komentarjev:
Objavite komentar