Rovinj - prelepo obmorsko mestece, s starimi hišami, ozkimi uličicami, kamnitimi zidovi,...mesto z dušo.
21 kilometrski tek v Rovinju sem na koledar uvrstila že zelo zgodaj spomladi. In sedaj je bil čas, da se ga udeležim. V družbi same s seboj. Krenila sem zgodaj, s časovno rezervo, ki sem jo namenila za sprehod po mestu, prijavo, preoblačenje, iskanje parkirišča,....
Že zjutraj sem vedela, da bom uživala. Sonce, nebo brez oblačka, temperature dokaj visoke in lahen vetrc z morja.
21 kilometrski tek v Rovinju sem na koledar uvrstila že zelo zgodaj spomladi. In sedaj je bil čas, da se ga udeležim. V družbi same s seboj. Krenila sem zgodaj, s časovno rezervo, ki sem jo namenila za sprehod po mestu, prijavo, preoblačenje, iskanje parkirišča,....
Že zjutraj sem vedela, da bom uživala. Sonce, nebo brez oblačka, temperature dokaj visoke in lahen vetrc z morja.
Preko 100 se nas je zvrstilo na štartu. Pok pištole nas je pognal čez štartno linijo. Skozi mesto in proti rovinjskim gričem. Kaj hitro mi je bilo jasno, da se tokrat nisem udeležila klasične cestne dirke, temveč teka po gričih, makadamu, pesku in gozdu. Proga nas je vodila gor, dol, gooooor, pa fejst dol, ponovno čez mesto, pa na drugi strani ponovno gor, pa dol pa gor in gor in gor in končno tik pred ciljem (ko sem že mislila, da nikoli več ne bomo nehali teči navkreber) ponovno navzdol in v cilj.
A bilo je fajn. Definitivno ne dirka na čas (vsaj za mene ne), temveč dirka na - kolikor te nesejo noge.
Ni komentarjev:
Objavite komentar