Ja, Pizzo imamo res radi. Tu pa tam, a vedno redkeje jo jemo v pizzeriji, mnogokrat pa jo ustvarimo kar doma. Pa sem oni dan čisto slučajno na spletu naletela na tole zanimivost o pizzah:
Pica je bila v 19. stoletju hrana revnih ljudi. Po ovinku preko ZDA se je razširila po vsem svetu.
K nastanku pice so bistveno vplivali Etruščani na severu in Grki na jugu Italije. Ti so na vročem kamnu poleg ognja pekli testo.
Prvo pico z oblogo iz paradižnikov so spekli okrog leta 1750. Leta 1830 so odprli najstarejšo, še danes delujočo picerijo. To je Pizzeria Port' Alba v Neaplju. 1889 je nastala prva dostavna služba za pice za kralja Umberta in soprogo Margerito.
Zaradi kratkega časa peke jo pogosto uvrščajo med hitro hrano, kar pa nikakor ni, predvsem če jo pripravljate sami.
Združenje Associazione vera pizza napoletana si prizadeva za ohranitev standardov pri pripravi pice.
Ta pravila so:
* Testo smemo izdelati samo iz moke, kvasa, soli in vode. To pomeni, da kvasu ne smemo dodati sladkorja in zato testo počasneje vzhaja
* Premer je lahko največ 30 cm in pica mora biti okrogla
* Testo se lahko gnete le z rokami, pri tem se ne sme segreti
* Dno se lahko poravna le z rokami
* Pri peki mora ležati direktno na kamnitem dnu peči
* Peč mora biti zidana in se lahko kuri le z dobrim lesom
* Temperatura mora biti najmanj 400 ° C (električne in oljne peči dosežejo le 250 – 300 ° C).
* Imeti mora dvignjen rob in mora biti dobro pečena
Glej ga zlomka, saj sploh ne znam pripraviti prave pizze. Kvasu dodam sladkor. Pizza ni okrogla, kar pomeni, da sploh nima premera. Testo gnetem z mikserjem in šele nato z rokami. Dno sem tokrat prvič razvaljala z valjarjem - napaka. Ne pečem je v krušni oz. zidani peči. O temperaturi ne bom izgubljala besed.
Ok. Vsaj dvignjeni rob ima in pečena je tudi dobro.
In takšen je recept za okusno večerjo. Jaz bom jo poimenovala pizza, čeprav krepko odstopa od navedenih pravil.
Pica je bila v 19. stoletju hrana revnih ljudi. Po ovinku preko ZDA se je razširila po vsem svetu.
K nastanku pice so bistveno vplivali Etruščani na severu in Grki na jugu Italije. Ti so na vročem kamnu poleg ognja pekli testo.
Prvo pico z oblogo iz paradižnikov so spekli okrog leta 1750. Leta 1830 so odprli najstarejšo, še danes delujočo picerijo. To je Pizzeria Port' Alba v Neaplju. 1889 je nastala prva dostavna služba za pice za kralja Umberta in soprogo Margerito.
Zaradi kratkega časa peke jo pogosto uvrščajo med hitro hrano, kar pa nikakor ni, predvsem če jo pripravljate sami.
Združenje Associazione vera pizza napoletana si prizadeva za ohranitev standardov pri pripravi pice.
Ta pravila so:
* Testo smemo izdelati samo iz moke, kvasa, soli in vode. To pomeni, da kvasu ne smemo dodati sladkorja in zato testo počasneje vzhaja
* Premer je lahko največ 30 cm in pica mora biti okrogla
* Testo se lahko gnete le z rokami, pri tem se ne sme segreti
* Dno se lahko poravna le z rokami
* Pri peki mora ležati direktno na kamnitem dnu peči
* Peč mora biti zidana in se lahko kuri le z dobrim lesom
* Temperatura mora biti najmanj 400 ° C (električne in oljne peči dosežejo le 250 – 300 ° C).
* Imeti mora dvignjen rob in mora biti dobro pečena
Glej ga zlomka, saj sploh ne znam pripraviti prave pizze. Kvasu dodam sladkor. Pizza ni okrogla, kar pomeni, da sploh nima premera. Testo gnetem z mikserjem in šele nato z rokami. Dno sem tokrat prvič razvaljala z valjarjem - napaka. Ne pečem je v krušni oz. zidani peči. O temperaturi ne bom izgubljala besed.
Ok. Vsaj dvignjeni rob ima in pečena je tudi dobro.
In takšen je recept za okusno večerjo. Jaz bom jo poimenovala pizza, čeprav krepko odstopa od navedenih pravil.
DOMAČA PIZZA
za testo: 60 dag moke, kocka kvasa, žlička soli, žlička sladkorja, kapljica olja, topla voda
Moko presejem v skledo, na sredini naredim jamico v katero razdrobim kvas. Posujem ga s sladkorjem in do vrha jamice zalijem z mlačno vodo. Ko kvasec kipne (cca. 10 minut) dodam sol in olje, ter sestavine najprej zmiksam, nato pa še ročno pregnetem.
Testo pokrijem s kuhinjsko krpo in ga pustim da vzhaja. To naj se dogaja kakšo uro.
Kipjeno testo ponovno pregnetem, ter razvaljam. Aja, pozabila sem povedati, da navedena količina testa zadostuje za dva pekača - za dve pizzi.
Razvaljano testo previdno položim v namaščen pekač in ga poravnam, tako da so robovi nekoliko privzdignjeni.
Ja. Tale pizza je klasična. Nič posebnega. Za Jerneja, ki če se le da, okrog zelenjave naredi veeeeelik ovine. Torej pizza s pelati, šunko in sirom. Gobic pa itak ne mara. Aha. Pa feferone sem posula po vrhu. To smem. Feferoni so cool.
No. Tukaj je pa skoraj vegi pizza. Zakaj skoraj? Ker sem dodala par rezin pršuta. A osnova so pelati, čebula in sveža zelena paprika. In seveda par koščkov feferonov in kisla smetana.
Ups. Skoraj bi pozabila. Dodala sem še koruzo.
ČEPRAV NI PRAVA JE PA DOBRA. PIZZA.
hehehe, mi pa imamo domačo pico vsako sredo!
OdgovoriIzbrišiIn današnja je bila res res res slastna!