ENA KRATKA ČEZ KOZJAK

Začelo se je zjutraj s pogledom skozi okno. Mrzlim pogledom. Zunaj je bilo namreč vse belo od slane.
Takoj sem se odločila. Danes bom tekla čez Kozjak. Tam bo dopoldan sonček, ki me bo vsaj malo pogrel.
Pa sem jo mahnila proti koči na Žavcarjevem vrhu. Ob žuborečem potočku.

Ni minila niti urca, ko se je že po vrhovih kazalo sonce.

Tukaj sem skrenila desno proti Domu CŠOD

Po poti grebenskih kmetij. Kar krepko sem zagrizla v breg.

A glej ga zlomka, bolj sem se bližala vrhu, bolj so se nad mano kopičili oblaki, postalo je hladno in začel je naletavati sneg.

Pa tako sem se veselila sonca! ...da me pogreje v tem hladnem dnevu.

Tudi pogled k severnim sosedom so krepko zakrili oblaki.

Pa si je kaj kmalu vreme ponovno premislilo in naenkrat se je pokazalo prelepo modro nebo.

In potem se je razjasnilo!

In sonce je risalo prelepe obrise in poglede.

Pa je ponovno kmalu izginilo in nebo so prekrili oblaki. Ostala mi je le še nezanimiva cesta do doma. S pogledom na Pohorje. Domov sem ponovno pritekla v snežnem metežu.