DAN ZA REGENERACIJO

Ne moreš verjeti, kako se telo odzove, ko popustiji adrenalin. Ko ni več tekem, ko ni več planskih treningov, ... skratka, ko nastopi čas počitka. Kar slišim ga, kako kliče: "Ej, ustavi se! Nehaj! Umiri se! Prestavi v nižjo prestavo. Drugo, tretjo, ... samo ne več v šesti!"

Ja, hočeš nočeš. Potreben je počitek. Dooolga tekmovalna sezona se pozna. Poznajo se tudi leta, ne nazadnje so petindvajseta ali trideseta že zdavnaj mimo. Telo potrebuje pavzo in tako tudi samo govori.

Po dokaj napornem športnem tednu (da o vsem ostalem niti ne govorim), ko sem prejšnji vikend dirkala po Jezerskem, pa v nedeljeo po Pohorju, pa v sredo s Sebi po obronkih Pohorja (ta je bila ta boljša), pa v petek po cesti in za piko na i še v soboto na vrh Pohorja na praznovanje rojstnega dne, je bila današnja nedelja ena izmed redkih brez teka.

Bila je nedelja za regeneracijo. A to ne pomeni, da sem ležala na hrbtu in molela vse štiri od sebe. Eh, kje pa! To ja ne gre.

Osem ure sem krepko "fizičarila" med pralnim strojem in ostalimi gospodinjskimi pripomočki, a za dušo je dopoldan zadišalo po svežem kruhu, popoldan pa po slastnih orehovih rogljičkih.

OREHOVI ROGLJIČKI

Sestavine:

• 40 dag moke
• 25 dag margarine
• 14 dag orehov
• 14 dag sladkorja
• 1 jajce
• 1 vanili sladkor
• 2 žlici mleka

Moko presejem. Dodam zmehčano margarino in ostale sestavine, ter zmiksam testo. Oblikujem rogljičke, jih položim na pekač obložen s peki papirjem in spečem.

 Pečene rogljičke povaljam v sladkorju. Na tanko.

 ...in zložim v posode za kekse.

Ker je december čas druženja, smo si ob petih privoščili čaj in sveže pečene piškote.