Nedeljo dopoldne smo si vzeli "na izi". Z dolgim zajtrkom ob prebiranju literature, druženjem z otroci, kuhanjem kosila. Dobrega.
Popoldan je sledila rekreacija. Že par dni nazaj sem se odločila, da čez vikend odtečem do slapa Šumik. Zakaj? Ker tam še nisem bila, čeprav imamo do tja slabih 15 km.
Sašo se je ponudil, da me spremlja, a zimsko popoldne je definitivno prekratko za takšno turo. Štartala sva krepko prepozno, jo mahnila direktno ob Lobnici, po holcarski poti, čez pragozd, najprej do malega Šumika in nato še do velikega. Plezala sva čez hlode podrtih dreves, iskala markacije, se spotikala ob spolzke skale in na koncu s precejšnjo naglico, že skoraj v temi iskala pot iz gozda. Ja, ujela naju je tema in ko se zgubiš v Pohorskih gozdovih, nisem prepričana, da najdeš tako hitro pravo pot ven. Če jo sploh najdeš. Konec je bil precej adrenalinski, a nama je uspelo. Na cesto za Ruše sva prihitela zadnji trenutek. Nato se je stemnilo. Ko sva se pričela spuščati v dolino, naju je že pozdravila vzhajajoča se luna. V prelepi oranžno - rdeči barvi naju je spremljala do doma, kjer je Sašo na glas razmišljal:
"Zakaj nimam ženkice, ki bi skrbela le zame, mi dobro kuhala in nedeljski popoldan preživela z mano na kavču, pokrita s toplo odejo, ne pa da me žene po Pohorju gor in dol in to še po temi!"
Ha, ha - mogoče v drugem življenju.
Soteska Lobnice s slapom Šumik je res prekrasna, a si jo moram ogledati podnevi. Drugič in s fotoaparatom. Te slikice pa so sposojene iz Google-eartha.
Ni komentarjev:
Objavite komentar