S ČRNIMI NOHTI

Končno smo dočakali trenutek, ko lahko na stežaj odpremo vhodna vrata, vzamemo motiko in se zarijemo v črno zemljo. Sadimo, sejemo, prekopavamo, zalivamo. Juhej, spet bomo imeli domačo zelenjavo. Pa saj je ni dosti. Je pa domača, vzgojena brez umetnih gnojil in dodatkov. A kar je najvažneje - diši po zemlji.

Čajote, ki so že v stanovanju pognale, sem že prejšnji teden presadila v lonce in jih postavila na sveži zrako ob hišo.

Tale drobnjak sem mislila vreči stran že lansko leto, pa je spet pogna. In kako poln je in mesnati! Ne morem verjeti kako trpežna raslina je to. Celo zimo je nisem zalila niti enkrat in ko sem že mislila, tako sedaj pa sem jo res "ubila" je ponala. Na polno.

Tudi tukaj že nekaj poganja. Saj niti ne vem točno kaj raste. Lahko bi bila melisa.

Letos sem k začimbam dodala pehtran.

Brez bazilike itak ne gre.

Prve solatke so že v vrtu. 

Tudi radič, ki je za čudo preživel dooolgo zimo lepo poganja.

Na plano že kuka rukola.

Česen pa me je prav presenetil. Posadila sem a v jeseni, a takrat sploh ni pognal. Sem bila že prepričana, da bomo to sezono pač brez njega. A glej ga zdaj. Prelep je.

Tudi Lanski peteršilj rase kot not, zato mu je bilo prizanešeno in ga nismo prekopali Ostal bo še letošnjo sezono. 

Sedaj pa umam, da bo dosti lepega in toplega vremena, da bomo čimprej pobirali domače dobrote. No, pa sadili nove seveda.